FILI D'AQUILONE
rivista d'immagini, idee e Poesia

Numero 52
maggio/agosto 2019

Sorelle & Fratelli

 

LA POESIA DI MAJA VIDMAR

di Jolka Milič



*

Kako se lahko
zaljubiš v
svojo hčerko?

Samo zagledaš
jo, ko se razživi
po sobi gola
med obleko in
obleko in popek
na njeni koži
zasije in ne moreš
več dihati od
njene svobode.
Takrat uporabiš
vse tehnike
neopaznega
izginotja, da je
ne bi, tako cele,
zaskrbelo, da
mama joče.


*

Come puoi
innamorarti della
tua figlioletta?

La scorgi semplicemente
quando si rianima
nuda nella stanza
tra una veste
e l’altra e l’ombelico
sulla sua pelle
risplende e non puoi
più respirare
della sua libertà.
Allora usi
tutte le tecniche
dell’invisibile
scomparsa,
affinché non si preoccupi,
così interamente, che
la mamma piange.


*

Kako se lahko
zaljubiš v
svojega sina?

Samo spomniš
se, in spet se
spomniš, kako
so te dihala
njegova usta,
kako te je videla
sinja beločnica
njegovega zaupanja
in kako si morala
zakrivati njegov
sijoči obraz.
In če zdržiš
ta spomin,
če preživiš,
te postane sram te
skromne zaljubljenosti
v svojega sina.


*

Come puoi
innamorarti di
tuo figlio?

Solo ti ricordi,
e nuovamente ti
rammenti, come ti alitava
la sua bocca,
come ti vedeva
la celeste sclera
della sua fiducia
e come dovevi
mascherare il suo
luminoso volto.
E se mantieni
questo ricordo,
se sopravvivi,
ti vergogni di questo
modesto innamoramento
di tuo figlio.


*

Ko se zaljubiš
v svojega brata,
ugotoviš, da
nimaš brata,
in ga začneš
povsod iskati.
Celo na dolga
potovanja se
odpravljaš,
preoblečena
v najstarejšega,
srednjega in
najmlajšega sina.
Včasih sama,
včasih v troje
na vsaki poti, na
vsakem sprehodu,
na vsakem koraku
od šole do doma
iščeš svojega
brata. Ko ga
najdeš, si
na varnem
za zmeraj.


*

Quando t’innamori
di tuo fratello
constati di
non avere
un fratello
e cominci
a cercarlo dappertutto.
Ti accingi perfino
a fare
lunghi viaggi,
travestita
nel figlio maggiore,
in quello medio e
il più piccolo.
A volte da sola,
a volte in tre,
durante ogni viaggio, durante
ogni passeggata,
durante ogni passo
dalla scuola a casa
cerchi tuo
fratello. Quando lo
trovi, sei
al sicuro
per sempre.


*

Ko se zaljubiš
v svojo preteklost,
se v tebi rodi
starec, ki se mu
tresejo tvoje roke,
ki ga bolijo tvoje
noge in težko
vstaja iz tvoje
postelje. Včasih
si malo nestrpna
do nadležnega
gosta, toda nič ne
ustavi zaljubljene
ženske. In ko se
ljubi tega zave,
izgine kot knjiga
med knjigami.
Stoletja se je
nihče ne dotakne,
le zrak ji suši
zaobljeni hrbet,
dokler ne zagori
v požaru, ki ga
pomnijo še
tisočletja.


*

Quando ti innamori
del tuo passato.
in te nasce
un vecchio,
al quale tremano
le tue mani,
a cui fanno male
le tue gambe e si
alza a stento dal
tuo letto. Talvolta
sei un po’ impaziente
con il fastidioso
ospite, ma nulla
ferma una donna
innamorata. E quando
l’amato se ne rende conto,
sparisce come un libro
tra i libri.
Per cent’anni nessuno
lo tocca,
solo l’aria gli asciuga
il dorso smussato
finché non prende fuoco
in un incendio che ricordano
ancora per millenni.


*

Zaljubljena v svojo
prihodnost,
sem se vedno bala,
da me bodo nekoč
odkrili, da pasem
incestne sanje.
V resnici se ni
nikoli nič takega
zgodilo med nama,
čeprav se je zdelo,
da je napetost
vzajemna kakor
razlika v starosti.
Samo nova ljubezen
pozdravi staro, si
stalno ponavljam,
ko v tehle trenutkih
izbiram lečo iz
pepela. Zrno za
zrnom, za zrnom, za
zrnom ...


*

Innamorata del
mio futuro,
temo sempre
che un giorno scopriranno
che pascolo
sogni incestuosi.
In realtà non è mai
successo qualcosa di
simile tra di noi,
anche se sembrava
che la tensione fosse
reciproca come
la differenza d’età.
Solo un amore nuovo
risana quello vecchio,
continuo a ripetermi.
mentre in questi momenti
raccolgo le lenticchie
dalla cenere. Un granello dopo
l’altro, un granello dopo
l’altro…


*

Ko se zaljubiš
v svojega očeta,
mu še vedno
ni jasno, da
je tvoja največja
ljubezen.


*

Quando t’innamori
di tuo padre,
non gli è ancora
chiaro di essere
il tuo più grande
amore.


*

Kako se lahko zaljubiš
v moškega, ki
te ljubi?

Samo odpustiš mu,
Da je tako slabo
izbral.


*

Come puoi innamorarti
di un uomo
che ti ama?

Gli perdoni solamente
di aver scelto così
male.


RAZOČARANJE I

Obesila sem se nate.
Lepo je.
Prijatelj je rekel,
da je razočaranje
dober začetek.
Prijatelj je
moder.
Od takrat ga sovražim.


DELUSIONE I

Mi sono appesa su di te.
Che bello.
Un amico ha detto
che la delusione è
un bell’inizio
L’amico è
saggio.
D’allora lo detesto.


RAZOČARANJE II

Dokler ni prostora
za razočaranje, ni
prostora zate, praviš.

Zame pa sploh ne,
ker razočarala te
bom do kosti,
do luknjic okoli
razočaranega
mozga.

Zdaj mi je
lažje, ko to
veš.


DELUSIONE II

Finché non c’è spazio
per la delusione, non
c’è spazio per te, dici.

Per me non ce n’è affatto,
perché ti deluderò
fino alle ossa,
fino ai forellini
del deluso
midollo.

Ora mi sento più
leggera, dacché tu
lo sai.


ODVZEMANJE BESED

Bila sva brezmejna tišina,
ničesar večjega ni bilo.

Nato sva tišini odvzemala
besede, izgovarjala sva
meje in pisala pesmi.

Zamejila sva prostor
- v tej sobi sva dihala,
zamejila sva telo
- v to kožo se objemava.

Zamejila sva ljubezen
- med temi besedami
se opotekava.

Nobena najina pesem
ni večja od tišine,
vse so manjše.

Za vsako sva hvaležna
- tu bi se rada postarala.


TOGLIENDO LE PAROLE

Eravamo smisurato silenzio,
non c’era niente di più grande.

Poi toglievamo al silenzio
le parole, pronunciavamo
i limiti e scrivevamo poesie.

Abbiamo limitato lo spazio
- in questa camera respiravamo,
abbiamo limitato il corpo
- in questa pelle ci abbracciamo

Abbiamo limitato l’amore
- tra queste parole
vacilliamo.

Nessuna nostra poesia
è più grande del silenzio,
tutte sono più piccole.

Siamo grati per ognuna
- qui vorremmo invecchiare.


GALEB IN OBLAK

Zdelo se je, da oblak
na risbi moje hčerke
posnema galeba,
ki leti nad njim,
posebno perut.
Bilo je seveda ravno
obratno, toda preveč
preprosto bi bilo
verjeti oblakom, ki
zadržujejo nekatere
naše kretnje,
slike belih letal
in galeba.
Ne morem se
še zanesti na
otroško
perut.


IL GABBIANO E LA NUVOLA

Pareva che la nuvola
sul disegnino di mia figlia
imitasse il gabbiano
che volava sopra di lui,
specialmente un’ala.
Era naturalmente proprio
il contrario, ma sarebbe
troppo semplice
credere alle nuvole che
mantengono qualche
nostro gesto,
le immagini del bianco aereo
e del gabbiano.
Non posso
fidarmi di
un’ala
infantile.


SLABOST

Za nekatere so usodne
Firenze.
Jaz težko zdržim barvo
Soče.
Kadar sije sonce, je na
njej mesečina.


MALESSERE

Per taluni Firenze
è fatale.
Io sopporto male il colore
dell’Isonzo.
Quando brilla il sole, su
di esso c’è il chiaro di luna.


REKA II

Nagnjenost je stalna,
večna in poglablja se.
Nagnjenost je pot.
Karkoli bi storila
v nasprotno smer,
bi izsušilo svet,
toda jaz sem voda,
meni ni dano,
jaz sem nagnjenost.


FIUME II

L’inclinazione è permanente,
eterna e si fa più profonda.
L’inclinazione è un cammino.
Qualunque cosa farebbe
in senso inverso
prosciugherebbe il mondo,
però io sono acqua,
a me non è dato,
io sono inclinazione.


PREOBRAZBA II

Zemlja, ki jo orjem s
presenečinimi nohti,
zemlja, ki ji rijem
v svoje srce, ta
težka zemlja
je voda,
je voda,
je voda,
je voda,
je voda.
Kako se zaljubiš, Beletrina 2012


METAMORFOSI II

La terra che aro
con unghie sorprese,
la terra alla quale frugo
il cuore, questa terra
pesante
è acqua,
è acqua,
è acqua,
è acqua,
è acqua.
Come ti innamori, Beletrina 2012


VAJA Z UDARCEM NA PAVKE

Tiho si predstavljaj
simfonični orkester
med drevesi sredi gozda.
Pomisli na rjavi čelo,
zaboden v mehka tla,
tu in tam razsute bobne
in gladko tnalo pavk.
Zlato obrabo črnih debel
zamenjaj za lesk
raztegnjene pozavne
in ne spreglej drgeta
violinskih lokov poleg
hrastovih mladik.
Bodi taščica, ki prhne
na tanko vejo flavte,
in flavtistka, ki zadržuje dih.
Potem predihaj vse
možne zamenjave,
zamenjaj kože, tudi
črni lak prsti, in upaj
na tišino poka.


ESERCIZIO CON UN COLPO SUI TIMPANI

In silenzio rappreséntati
un’orchestra sinfonica
tra gli alberi in mezzo a un bosco.
Pensa al bruno violoncello
conficcato nel tenero suolo,
qua e là i tamburi sparsi e
la liscia superficie dei timpani.
I dorati contorni dei neri tronchi
scambiali con la lucentezza
del trombone allungato
e non trascurare i tremiti
degli archetti dei violini
accanto ai talli delle querce.
Diventa un pettirosso che guizza
frullando sul sottile ramo di un flauto,
e la flautista che trattiene il respiro.
Poi con un soffio arioso ventila
tutti i possibili cambiamenti,
cambia le pelli, anche la nera
lacca del terriccio, e spera
al silenzio dello schianto.


NAJNUJNEJŠE

Mogoče sem najnujnejše
že napisala in bo zdaj
treba delati kaj drugega.
Malo mi je žal in malo
me pretresa, če je res tako.

Toda neznosno se mi zdi,
da bi nekega dne nenadoma
padla v komo ali smrt
in ti ne bi rekla, ne bi niti
omenila, kako je zdaj.

Kako je nekega dne, ker
se s tabo zbujam v dneve,
nenadoma prišla hvaležnost,
ne samo zate,
ampak za vse.

To bom še napisala.
To pišem zdaj.


COSE INDISPENSABILI

Probabilmente ho già scritto
le cose indispensabili e ora
dovrò fare qualcosa d’altro.
Un po’ mi dispiace e un po’
sono scossa, se è così veramente.

Comunque mi pare insopportabile,
se un giorno all’improvviso
cadessi in coma o nella morte
e non te lo direi, neanche ti
menzionerei, come è adesso.

Come un giorno, dato che
con te mi sveglio nei giorni,
è venuta ad un tratto la gratitudine,
non solo per te,
ma per tutti.

Scriverò ancora questo.
Adesso lo sto scrivendo.


OSEBA, KI HODI PO VRVI I

Ista vrv,
razpletena iz
prašnih makramejev
moje glave,
zrahljana z mojih rok,
odvita od vratu,
ista tanka vrv
lebdi v vetru
od tu do kdovekam,
nevidna, če
se v soncu ne
zasveti njen
profil.


UNA PERSONA CHE CAMMINA SULLA FUNE I

La stessa fune,
disfatta dai
macramé polverosi
della mia testa,
sprimacciata dalle mie mani,
svitata dal mio collo,
la stessa sottile corda
a mezz’aria nel vento
da qua a chissà dove,
invisibile,
se esposta al sole
non s’illumina il suo
profilo.


OSEBA, KI HODI PO VRVI II

V moji družini
ni vrvohodcev,
še o norcih
niso govorili,
le tu pa tam
je bil kdo,
ki je šel in
vse prizadel.
Vsako jutro
stopam na
nevidno vrv -
tri korake tja
in potem nazaj
s cekarji iz
trgovine v rokah.


LA PERSONA CHE CAMMINA SULLA FUNE II

Nella mia famiglia
non ci sono funamboli,
non parlavano
neanche dei pazzi,
ogni tanto
c’era qualcuno
che se ne andava
affliggendo tutti quanti.
Ogni mattina
poso i piedi su
una fune invisibile –
tre passi fino a là
e dopo indietro
con le sporte
del negozio nelle mani.


OSEBA, KI HODI PO VRVI III

Nobenega dokaza ni,
da gre za smrtonosno
početje, a tudi nikogar,
ki bi se vrnil od tam.
Nobeno znanje zares
ne pomaga, čeprav
brez slabih izkušenj
nihče ni stopil na vrv.
Noben pogum ne zdrži
tako dolgo, a po liniji
največjega strahu
ne morem preživeti.
Morda ne umrem,
sem pa mrtva.


LA PERSONA CHE CAMMINA SULLA FUNE III

Non c’è nessuna prova
che si tratti di un’azione
micidiale, ma anche nessuno
che tornasse da lì.
Nessuna cognizione aiuta
veramente, anche se
senza cattive esperienze
nessuno è salito sulla fune.
Nessun coraggio resiste
così a lungo, ma grazie alla linea
della più grande paura
non posso sopravvivere.
Forse non muoio,
essendo ormai morta.


RIBE

Ko zablisnemo
s srebrnim bokom
stran
od tvoje šipe,
obmolkneš,
zapuščena kot
nevidni poljubi,
nemo
odtisnjeni na naši
strani stekla.


I PESCI

Quando con il fianco
argenteo guizziamo
via
dal tuo vetro,
non fiati,
abbandonata come
baci invisibili,
stampati
in silenzio sulla nostra
parte del vetro.


ŠKORPIJON

Pozabila si na
sanje o škorpijonu,
ki si ga našla v sobi.

Prilezel sem,
črna kožna risba,
na steno,
milimeter za
milimetrom.
Usločil sem se kot
kobrina glava
in plesala sva
na razdalji.
Povsem usklajeno.
Pomislila si: tako
lepe živali vendar
ne morem ubiti.
Samo to si
pomislila
in se zbudila.

Povem ti, nekje
v sobi boš spet
sanjala škorpijona.


LO SCORPIONE

Hai dimenticato al
sogno dello scorpione
che hai trovato nella stanza.

Sono salito a stento,
nero disegno di pelle,
sulla parete,
un millimetro
dopo l’altro.
Mi sono inarcato come
la testa del cobra
e abbiamo ballato
a distanza.
Perfettamente intonati.
Hai pensato: un animale
così bello non posso
mica ucciderlo.
Non hai
pensato altro
e ti sei svegliata.

Te lo dico, da qualche
parte nella stanza sognerai
di nuovo lo scorpione


SlNIČKA

Prišla sem
na tvoj vrt,
ker imaš veliko
oprijemov,
da lahko skačem
poševno na zid
in sem in tja na
ograjo in gor in dol
na travo. Nato
izbrskam seme
lanske sončnice,
vendar to ni to.
Prišla sem,
ker imaš mačka.
Ne vem, kaj to
pomeni, vem samo,
da ne gre za mačko,
pa tudi zame ne.


CINCIARELLA

Sono arrivata
nel tuo orto
perché hai molti
appigli,
da poter saltellare
a sghembo sul muro
e qua e là sul
recinto e su e giù
sull’erba. In seguito
dissotterro un seme
di girasole dell’anno scorso,
ma serve a ben poco.
Sono giunta
perché hai il gatto
Non so, cosa ciò
significhi, so solo,
che il gatto non c’entra
e che non c’entro neanch’io.


VOLKOVI

Pred jutrom
smo poklali
čredo, a pojedli
nismo ničesar.

Ptiči zjutraj ne
pojejo na mestih,
kjer obleži
volčja nemoč.

Ti poznaš to tiho
jutro, zato kadiš na
balkonu in za vrati
utiraš isto sled.


I LUPI

Prima dell’alba
abbiamo sgozzato
il gregge, ma non
abbiamo mangiato niente.

Gli uccelli di mattina
non cantano là dove si
arresta l’impotenza dei lupi.

Tu conosci questo mattino
silezioso, perciò fumi sul
balcone e dietro la porta
segui la stessa traccia.


POLŽ

Oblezel sem ti hišo.
Moja srebrna sled je
zaključila to poglavje
tvojega življenja.
Ko si me našla
po dežju na zidu,
me nisi odlepila
in si pogledala stran.
Kako je hiter,
si rekla pozneje,
čeprav nič ne veš
o specifični hitrosti
svojega življenja.


LA LUMACA

Ho percorso sbavando la tua casa.
La mia traccia argentea ha
concluso questo capitolo
della tua vita.
Quando mi hai trovato
dopo la pioggia sul muro,
non mi hai staccato
guardando invece dall’altra parte.
Com’è veloce,
hai detto più tardi,
anche se non sai niente
sulla velocità specifica
della tua vita.


MRAVLJA

Zablodela sem. Posebno odkar
sem zdrsnila z okenske police,
je pustolovščina ogromna.
Edino popolnoma izgubljena
lahko najdem nepričakovano.
Tvoj pogled navzdol ne razloči
niti mojih nog, zato ne vprašaj za
namen. Sunkovito begajoča smet
ti ne bo razkrila božjega načrta.
Vzorec mojega iskanja je naključen.
Tako deluje robotski sesalnik.
Na koncu posesa vse od roba
do roba in se vrne domov.
Moj svet je neomejen, toda
moja vrnitev je neomajna.


LA FORMICA

Mi sono smarrita. Soprattutto da
quando sono scivolata dal davanzale
l’avventura è enorme.
Solo completamente persa
posso trovare l’imprevisto.
Il tuo sguardo all’ingiù non distingue
nemmeno le mie gambe, perciò non chiedere
il motivo. La sordida e spregevole feccia
non ti svelerà il progetto divino.
Il modello della mia ricerca è fortuito.
Così funziona l’aspirapolvere robotizzato.
Alla fine aspira tutto da un’estremità
all’altra e torna a casa.
Il mio mondo è smisurato, però
il mio ritorno è incrollabile.


PESEM O OKNU

Vzidano je malo postrani
in preveliko za ta zid.
Šipi ne bosta nikoli več čisti,
rjave barve pa je toliko,
da ga ni mogoče zapreti.
Majhna kljuka ne dviguje
železne prečke, zato je na polici
izpraskan svetel polkrog.
Če se ti košček oluščene barve
zarije pod noht, se dolgo gnoji.
Plavo, prej je bilo svetlo plavo.


POESIA DELLA FINESTRA

È stata murata un po’ di traverso
ed è troppo grande per questo muro.
I vetri non saranno mai più puliti
e di colore marrone ce n’è tanto
che non si riesce a chiuderla.
La piccola maniglia non solleva
la spranghetta di ferro, perciò c’è sul
ripiano un chiaro semicerchio scorticato.
Se un pezzetto di colore ti si conficca
sotto l’unghia, ti provoca a lungo il pus.
Azzurro, prima era azzurro chiaro.


PESEM O DIMNIKARJU

Dimnikar je črna
žival mojega otroštva.
Živi na terasi,
zaliti s katranom,
ki se poleti zmehča
in diši. Kadar mu
odpade zlati gumb,
se do polovice zarije
v katran in včasih
se bliskoma zasveti.

Za vremenske razmere
je popolnoma
neobčutljiv.
Ko na teraso
zapade sneg,
se s komolcem nasloni
na prvi dimnik,
nagne glavo
in pusti, da ga
zamete.

Na cesti se prikazuje,
ko si najmanj pripravljen
Takrat je jasno,
da o tebi ve vse in vidi
tudi skozi obleko. Vendar
pa nikoli ne spregovori.
Molk nosi
pod pazduho,
v velikem obodu
svojega repa.


LA CANZONE DELLO SPAZZACAMINO

Lo spazzacamino è la nera
bestia della mia infanzia.
Vive sulla terrazza
ricoperta di catrame
che d’estate diventa molle
e odoroso. Quando gli si
stacca un bottone d’oro
penetra a metà nel catrame
e talvolta lampeggiando
comincia a risplendere.

È totalmente insensibile
per le condizioni
meteorologiche.
Quando sulla terrazza
cade la neve
con il gomito si appoggia
al primo comignolo,
china la testa
e si lascia
innevare.

Appare per strada
quando meno te lo aspetti.
Allora è chiaro
che di te sa tutto e vede
anche sotto il vestito. Ma
non ti rivolge mai la parola.
Si porta il silenzio
sotto braccio,
nel grande cerchio
della sua coda.


PESEM O ODPORU

Kako neumna sem bila
takrat in takrat.
Kako neumni so bili moji
stavki, kako samovšečni.
Pekel je, da se jih
spominjam.
Nobene možnosti ni, da tudi
zdaj ne bi bila neumna.
Tudi tega in tega
se bom spominjala.
Kako samovšečen je moj
odpor do neumnosti.


POESIA DELL’AVVERSIONE

Com’ero stupida
quel dato giorno.
Com’erano stupide le mie
frasi, e autocompiacenti.
È un inferno che me
le ricordi.
Non c’è alcuna possibilità che anche
adesso non sia stupida.
Mi ricorderò anche
di questo giorno.
Com’è narcisistica la mia
avversione della stupidità.


PESEM

To ni prispodoba,
res je tako:

visoka breza drobno
svetlika svoje perje
kot jato zelenih prstov,
ki posnemajo dež.

Nekateri listi pa
z vetrom res odletijo,

poševno,
počasi,
rumeno
na pot.

Odpuščeni z največjo,
najvišjo lahkoto.


POESIA

Questa non è una metafora,
è veramenteì così:

un’alta betulla rischiara
flebilmente le sue foglioline
come uno stormo di dita verdi
che imitano la pioggia.

Ma certe foglie s’involano
davvero con il vento,

s’inoltrano
di sbieco,
lentamente,
gialle.

Rese libere
con estrema leggerezza.


AVTOBUSI IN VLAKI

Znova in znova
se vračam po kovček,
po pesmi, po zvezke ...
ln avtobusi in vlaki so
prav zdaj odpeljali
brez mene.


AUTOBUS E TRENI

Per l’ennesima volta
torno a prendere la valigia,
le poesie e i quaderni…
E gli autobus e i treni
proprio ora son partiti
senza di me.


Z ZAMIKOM

Enkrat končno nisem
zamudila avtobusa,
toda moja mama ga bo.
Uspela se bom razjeziti,
zato je ne bom čakala.
Res je ne bom čakala.
Vedno zamujam
zaradi nje.


CON RITARDO

Una volta finalmente
non ho perso l’autobus,
però la mia mamma lo perderà.
Riuscirò ad arrabbiarmi,
perciò non l’aspetterò.
Non l’attenderò veramente.
Ritardo sempre
a causa sua.


KDO SI?

Čakam na izvide.
Dokler jih kdo
ne pogleda,
so možnosti
odprte.


CHI SEI?

Aspetto i reperti.
finché qualcuno
non li guarda,
le possibilità
sono aperte.


KDO SI?

Zaspana sem.

Kdo si?

Kave bi.

Kdo si?

Potrebujem ljubezen.

Kaj?

Po kavi
bi rada, da
me vidiš.

Koga?

Ne vem.
Nikogar ni zadaj.


CHI SEI?

Ho sonno.

Chi sei?

Vorrei un caffè.

Chi sei?

Ho bisogno d’amore.

Che cosa?

Dopo il caffè
vorrei che
tu mi vedessi.

Chi?

Non lo so.
Dietro non c’è nessuno.


KDO SI?

Mama me je zvečer
božala po hrbtu.
Zdaj je moj hrbet
največji ljubezenski
organ.

Kaj hočeš reči?

Ne vem.
Še traja.


CHI SEI?

Ieri la mamma
mi accarezzava lungo la schiena.
Adesso la mia schiena
è il più grande organo
dell’amore.

Cosa vuoi dire?

Non lo so.
Dura ancora.


KDO SI?

Nekatere besede
in snežina nebesed
med njimi.

Saj ne verjameš tega!

Šestindvajsetega marca
smo in zunaj sneži.
Upočasnjeno.

Kdo si?

ln zastira pogled.


CHI SEI?

Certe parole
e il nevischio delle nonparole
in mezzo.

Tanto non credi a queste cose!

Oggi è il ventisei marzo
e fuori nevica.
A rilento.

Chi sei?

E vela lo sguardo.


KDO SI?

Sanjala sem
o verižnem telefonu
usta na uho.
Sporočilo je bilo
brez besed,
samo globok vdih
in izdih.


CHI SEI

Ho sognato un telefono
a catena
bocca sull’orecchio.
Il messaggio era
senza parole,
solo una profonda inspirazione
e un sospiro.


ŠE VEDNO BI RADA,
da me vidiš.

Tu sem.

Da vidiš nekaj,
kar se že v osnovi
ne ujema,
a je bistveno.

Še vedno sem tu.

Nekaj rožnatega,
česar se sramujem.

Kdo si?

Če vidiš, je dovolj.


MI PIACEREBBE ANCORA
che tu mi vedessi.

Sono qua.

Perché tu veda qualcosa
che già sostanzialmente
non si accorda,
ma è essenziale.

Continuo a essere qua.

Qualcosa di roseo,
di cui mi vergogno.

Chi sei?

Se vedi, basta.


da Minute prednosti (Minuti di precedenza), 2015

Traduzione dallo sloveno di Jolka Milič




Maja Vidmar
è nata nel 1961 a Ljubljana dove tuttora vive e lavora. Ha pubblicato nove raccolte di poesia: Razdalje telesa (Distanze del corpo), Mladinska knjiga, Pomurska založba 1984; Način vezave (Modo di connessione), Mladinska knjiga, 1988; Ihta smeri (La furia della destinazione), Emonica 1989; Ob vznožju (Ai piedi), Nova revija 1998; Prisotnost (Presenza), Center za slovensko književnost 2005; Sobe (Camere), Zbirka Apokalipsa, Društvo Apokalipsa 2008; Kako se zaljubiš (Come ti innamori), Beletrina, Študentska založba 2012; Minute prednosti (Minuti di precedenza), LUD Literatura 2015 e Petdeset izbranih pesmi (Cinquanta poesie scelte), Ustanova Velenjska knjižna fundacija 2016.


Elenco di raccolte di poesia pubblicate all’estero in lingue straniere

  • Leibhaftige Gedihte, Droschel, Graz, 1999. Traduttore Fabjan Hafner.
  • Akt, Meandar, Zagreb, 1999. Traduttori Radoslav Dabo in Branko Čegec.
  • Le voix dans le corps (Trie poetesse slovene), DSP 2005.
  • Molitva tijela, Tugra, Sarajevo 2007. Traduttore Josip Osti.
  • Gegenwart, Edition Korrespondenzen, Wien 2007. Traduttore Fabjan Hafner.
  • Način vezivanja, Udruženje Književnika Srpske, Banja Luka 2009. Traduttore Zdravko Kecman.
  • E il mondo si scolora, Ibiskos Editrice Risolo, Perugia – Empoli 2010. Traduttrice Jolka Milič.
  • Izby iné básne, Literarná nadácia Studňa – JSKD, Bratislava - Ljubljana 2015. Traduttrice Stanislava Chrobáková Repar.
  • The Gift of Delay, Dalkey Archive Press, 2018

Premi / Candidature

  • Hubert-Burda-Preis für junge Lyirik, 1999.
  • (Nominacija za Veronikino nagrado 2005.)
  • Jenkova nagrada, 2005.
  • Nagrada Prešernovega sklada, 2006.
  • Grosser Preis für osteuropäische Literatur, 2006 (borsa di studio per un mese a Vienna 2007).
  • Premio Letterario Internazionale Trieste Scritture di Frontiera dedicato a Umberto Saba 2007 (libro in italiano).
  • Nagrada Mreže gradova književnosti, 2009 (borsa di studio per un mese a Pisino in Croazia).
  • Velenjica – Čaša nesmrtnosti 2015, premio per opere poetiche di un decennio nel 21º secolo.
  • Candidatura per il premio Kritiško sito, 2016
  • Autrice slovena al centro di Vilenica, 2017
(Foto di Andraž Gombač)


jolka.milic@siol.net