FILI D'AQUILONE
rivista d'immagini, idee e Poesia

Numero 53
settembre/dicembre 2019

Immersioni

 

LA POESIA DI ESAD BABAČIĆ

di Jolka Milič



Il giornalista, poeta e pubblicista Esad Babačić, di padre bosniaco e madre croata dell’Erzegovina, è nato a Ljubljana nel 1965, dopo di che la sua famiglia si era trasferita in Slovenia. Alla Facoltà di Filosofia dell’Università di Ljubljana si è laureato in lingue moderne, e cioè, il serbo, il croato e lo sloveno. Già da adolescente cantava nella band della nouvelle vague Via Ofenziva (Via offensiva), leggendario gruppo punk istituito negli anni 80, inoltre ha scritto e messo in musica il poemetto Proleter (Proletario).

Per un dato periodo scriveva gli avvisi pubblicitari per l’agenzia Saatchi & Saatchi. Come attore ha partecipato al film Outsider. Ha collaborato a lungo con la Radio TV Slovenija. Per la poesia Donava (Danubio) ha vinto il premio Hörbiger. Ha scritto la biografia del pugile sloveno Dejan Zavec. Nel 2014 al Lirikonfest Internazionale a Velenje gli hanno conferito il premio VELENJICA-la coppa dell’immortalità. Quest’anno era il poeta al centro dell’attenzione al prestigioso Festival di Vilenica sul Carso, dove ha letto anche le sue ultime e brevi poesie non ancora edite, dal titolo comune Včasih che vuol dire: talvolta, a volte, ogni tanto, di tanto in tanto e qualche volta.

Si ritiene un poeta senza ambizioni perché non ha smania di scrivere ogni giorno, senza interruzione, quindi non va in cerca di versi, ma lascia che le poesie vengano da lui spontaneamente e le annota di volta in volta in una agendina che porta sempre in tasca. Di solito si tratta di qualche frase-paradosso che a prima vista sembra un mero gioco di parole, ma poi si scopre che cela un pensierino, per quanto piccolo esso sia, da meditare e tenere da parte per tirare in seguito le somme. Igor Divjak, uno dei suoi recensori, ha definito Babačić un ribelle che si è fuso con un sufi.

Talvolta è bello
solo quello
che non vuole
assolutamente
essere
bello.
Talvolta
capisci le rotaie
che non portano
da nessuna parte.
Talvolta guardi
le nuvole
per non guardare
la gente.

Insomma un poeta da leggere con piacere e attenzione.

(Foto di Katarina Rožanc)




POESIE DI ESAD BABAČIĆ


VSAK OTROK JE LEP, KO SE RODI

Najprej hočeš ven zvezde štet.
Senca je počasna, ne ujame
tvojih misli.

Ko znaš teči se nikdar ne predaš,
ko znaš teči, delaš samomor.

Če bi še živel, bi se dolgo smejal.
Lep si samo, ko se rodiš.

Ne glej skozi okno,
mogoče te življenje ravno takrat mine
in skočiš dol.

Vsak otrok je lep, ko se rodi.

1982


OGNI BAMBINO È BELLO QUANDO NASCE

Dapprima vuoi uscire per contare le stelle.
L’ombra è lenta, non abbraccia
mai i tuoi pensieri.

Quando sai correre, non ti arrendi mai,
quando sai correre, ti suicidi.

Se tu vivessi ancora, rideresti ancora a lungo.
Sei bello soltanto quando nasci.

Non guardare oltre la finestra,
è possibile che proprio allora ti passa la voglia
di vivere e salti giù.

Ogni bambino è bello quando nasce.

1982


POTRPEŽLJIVOST

Sram me je, ko se spomnim
tebe, ki si tako nežen,
da ne utegneš razmišljati
o ubijanju. Ko se spomnim
tvojih las, ki so zvezane
s spominom, me grabi
mir, ki ga poznaš le ti,
ki ubijaš z nežnostjo.


LA PAZIENZA

Mi vergogno quando mi rammento
di te che sei così affettuoso
da non riuscire a pensare
alle uccisioni. Quando mi sovvengo
dei tuoi capelli che sono legati
alla memoria, mi pervade
la pace che solo tu conosci
che uccidi con tenerezza.


PISMO

Včasih že veter zadostuje, da
začutim pisavo tvojih rok
v svojih ranah. Včasih spolzi
pozdrav skozi up in se budiš
z menoj v novo jutro.
Ko mi storiš kaj takega
postanem hladen kot pismo,
ki ga ni odnesel veter.


LA LETTERA

A volte basta già il vento per
sentire la scrittura delle tue mani
nelle mie ferite. A volte guizza
un saluto attraverso la speranza e
ti desti con me in un nuovo mattino.
Quando fai cose del genere
divento gelido come la lettera
che il vento non si è portato via.


SONCE

In vem,
da si si obljubil nekaj,
česar ne boš napisal
nikoli in nikomur.


IL SOLE

E so
che hai promesso a te stesso
ciò che non scriverai
mai e a nessuno.


KITI

Kiti se ne napihujejo.


LE BALENE

Le balene non si danno arie.


TRSTENA

Praktično vseeno mi je;
moja generacija se je že
prebila skozi cinizem.
O ljubezni se ne govori na glas.
Speče mesto si,
tvoji strahovi niso vidni
na pročeljih hiš.
Koliko nostalgije smo že ubili,
da bi si pustili možnost
ponovne rasti,
skozi kakšne laži smo marširali,
ne da bi si dali duška.
Zato imamo silo uničenja,
ona nas hrani
v redkih trenutkih tišine,
polzečih skozi mrtve
predore tržaških ulic.


TRIESTINA

Praticamente mi è indifferente;
la mia generazione ormai ha
sfondato superando il cinismo.
D’amore non si parla a voce alta.
Sei una città dormiente,
le tue paure non sono visibili
sulle facciate delle case.
Quante nostalgie abbiamo già ammazzato,
per lasciarci la possibilità
di crescere di nuovo,
attraverso quali menzogne marciavamo
senza tirare un sospiro di sollievo.
Perciò abbiamo la forza distruttiva,
essa ci nutre
nei rari momenti di silenzio
che stillano attraverso le morte
gallerie delle vie triestine.


LUCIJA

Že dolgo ne govoriš,
v tvojih očeh je
zapisan trenutek,
ko si prenehala:
kot da je čutenje
preplavilo poraz.
Ne znaš imenovati
konca, ker si ga
prehitela z obupom,
v risu otroštva
je neka
še ne prebrana
sreča.


LUCIA

Ormai da tempo non parli,
nei tuoi occhi è
annotato l’istante
in cui hai smesso;
come se il sentimento
avesse inondato una sconfitta.
Non sai nominare
la fine, avendola
sorpassata con la disperazione,
nel cerchio magico dell’infanzia
c’è una felicità
non ancora
scelta.


KAJ POTREBUJE PESEM

Zraka.
Veliko zraka.
In pokrajino.
Na sredi pokrajine
človeka, ki sedi ob
ognju in si roke
greje


DI CHE COSA HA BISOGNO UNA POESIA

D’aria.
Di molta aria.
E di un paesaggio.
In mezzo al paesaggio
una persona che siede accanto
al fuoco e si riscalda
le mani.


LOVEC IN SRNA

Tista krogla v cevi
bo zate, ali pa
zame. Kako naj
merim v hrbet,
če pa je moj Bog
v tebi. Samo pazi
kod hodiš, ker
sprožilec se
tudi sam
premakne, on
je brez čustev.


IL CACCIATORE E IL CAPRIOLO

Quella pallottola nella canna
sarà per te, oppure
per me. Come posso
puntarti l’arma alle spalle
se in te c’è il mio
Dio. Bada però
dove cammini poiché
il grilletto
scatta anche
da solo, essendo
privo di sentimenti.


SELITEV

Zakaj si to storil?
Zakaj si odšel v svet, ki je nevaren?
Se nisi nič bal? Zakaj nisi s seboj odnesel
mesarice, da bi jih po glavi, ko bi te?
Zakaj jim nisi povedal, kako malo nam je mar za njih
in kako daleč so, naši nekdanji bratje?
In kako si želimo, da bi šli še dlje.
Da bi izginili, da bi se jim seme zatrlo.
Kaj ti iščeš tam? Tam ni ničesar.


EMIGRAZIONE

Perché l’hai fatto?
Perché sei andato nel mondo che è pericoloso?
Non avevi mica paura? Perché non hai preso con te
il marrancio da sferrare sulla loro testa quando tenterebbero di?
Perché non gliel’hai detto che di loro c’importa ben poco
e come sono lontani, i nostri fratelli di un tempo?
E che desideriamo che se ne andassero ancora più lontano.
Che sparissero e il loro seme venisse distrutto.
Che cosa cerchi là? Là non c’è nulla.


PRIJATELJICI

Nimam orožja
pred tvojo vedrino.
Nimam moči,
da bi bil previden.
Spoznam se v tvojih
očeh, kot razbeljen ogenj.
Dotakni se me,
jaz sem pokrajina
brez zahtev:
samo potujva.


A UN’AMICA

Non ho armi
di fronte alla tua serenità.
Non ho la forza
di essere previdente.
Mi riconosco nei tuoi occhi
come un fuoco incandescente.
Toccami,
io sono una regione
senza esigenze:
viaggiamo dunque.


*

Praviš, da so ljudje
sami kreteni.
A jaz, kreten, ti
popolnoma in slepo
verjamem.


*

Mi dici che la gente
è fatta solo di cretini.
E io, cretino, ti
credo totalmente
e ciecamente.


*

Vem, da bom za
vse, kar sem dal
v to knjigo, moral
plačati.
Če tega ne bi vedel,
sploh ne bi imelo
smisla.


*

Lo so che per tutto
quello che ho messo
in questo libro, dovrò
pagare.
Se non lo avessi saputo,
non avrebbe avuto proprio
alcun senso.


TRANZICIJSKA

Pusti poezijo, sine.
Ni tu denarja,
nobenega.
Naj jo pišejo
Belorusi,
oni tako nimajo
kaj izgubiti.


POESIA DI TRANSIZIONE

Lascia la poesia, figliolo,
non rende il becco
d’un quattrino.
Che la scrivano
i bielorussi,
tanto loro non hanno
nulla da perdere.


SLON

Samo smrt
je težja
od tvoje
nerodnosti.


L’ELEFANTE

Solo la morte
è più pesante
della tua
maldestrezza.


ROKE

Najtežje je boriti se
brez boja,
brez zastav,
brez ladij,
na odprtem,
brez morja,
z mrazom,
brez ledu,
z vetrom,
brez jader.
Najtežje je boriti se
s samim seboj,
v sobi,
ki ne obstaja,
v državi
brez obraza,
v lesu
brez žebljev,
v kroni
brez kralja,
v bogu
brez soka,
v znoju
brez krvi,
v soncu
brez žarkov,
z rokami,
ki nosijo križ
brez žrtve.


LE MANI

La cosa più difficile è lottare
senza combattimento,
senza bandiere,
senza navi,
all’aperto,
senza mare,
con il freddo,
senza ghiaccio,
con il vento,
senza vele,
La cosa più difficile è lottare
con se stesso,
in una camera
che non esiste,
in uno stato
senza faccia,
nel legno
senza chiodi,
in una corona
senza re,
in dio
senza linfa,
nel sudore
senza sangue,
al sole
senza raggi,
con le mani
che portano la croce
senza vittima.


*

Jutri te bom pozabila,
ne danes.


*

Domani ti dimenticherò,
non oggi.


*

Zapri vodo,
ko si otareš
čelo.


*

Chiudi l’acqua,
quando ti asciughi
la fronte.


NESTOR

O bog,
povej mi
še enkrat,
kako se razmnožujejo tračnice,
kako kričijo vlaki,
ki jih dohitevajo
v daljavi.

O bog,
ki nas razgrinjaš
v svoji jezi.


NESTORE

O dio,
dimmi
ancora una volta
come si moltiplicano i binari,
come strepitano i treni
che li sorpassano
in lontananza.

O dio,
che ci spargi e sparpagli
nella tua collera.


EPITAF

Poezija je ranljiva,
tisti, ki jo pišejo,
pa že dolgo ne.


EPITAFFIO

La poesia è vulnerabile,
coloro che la scrivono, già
da un pezzo non lo sono più.


FATIMA IN PESNIK

Pot na Zahod je bila težavna.
V Potsdam je prišla iz Frankfurta;
dejali so ji, da zanjo ni službe,
ona je iskala karkoli.
Pa so ji grenko priznali,
da je WC na železniški postaji
edina priložnost.
Ništa, dajte mi taj klozet,
a ja ču da ga sredim da če
svako htjet u njega.
Minilo je dvajset let od takrat,
ko je prišel k njej pesnik iz LJ.
Zvečer je klicala prijateljico
v Frankfurt in ji dejala:
bio je danas kod mene onaj
naš pjesnik iz Slovenije.
I šta je kazooooo?
Ništa! Usro se i platio.


FATIMA E IL POETA (*)

Il viaggio in Occidente era faticoso.
Giunse a Potsdam da Francoforte;
le dissero che per lei non c’era impiego,
lei cercava qualunque cosa.
Però le accennnarono con amarezza
che il WC alla stazione ferroviaria
era la sua unica occasione.
Non importa, datemi questa latrina
e io la sistemerò così che ognuno
vorrà servirsene.
Sono passati vent’anni d’allora, quando
arrivò da lei un noto poeta di Ljubljana.
Di sera chiamò un’amica
a Francoforte e le disse:
oggi è venuto da me quel
nostro poeta dalla Slovenia.
E che coooosa ha detto?
Niente! Ha cagato e pagato.

(*) Fatima è un tipico nome femminile bosniaco che appare spesso negli aneddoti maligni o divertenti dei loro connazionali che di solito si burlano ferocemente dello spirito piuttosto arretrato, permissivo e sottomesso delle loro donne in genere, ma nella maggioranza dei casi sono loro che alla fine vengono elegantemente beffati, con battute intelligenti, spiritose e imprevedibili.


DOLGA PESEM

Na novega leta dan
sem šel v Merkator.
Medtem ko je moja
podoba neusmiljeno
polnila košaro,
se je moj ego ukvarjal
z vprašanjem,
nevrednim pesnika mojega
kova. Zakaj so moje pesmi
vse krajše in vrste pri
blagajnah vse daljše?
In ker seveda ni našel
odgovora, se je vrnil k
podobi, ki je porivala košaro.
Ta je priznala:
včasih nimam drugega dela
in se spominjam Kaliningrada,
spominjam se ljudi,
ki so preveč dobri in veseli,
da bi lahko razmišljali tako
egoistično, kot to počneš ti,
med nakupovanjem hrane
za novo leto. Nakar se je skrila,
kot to naredi vedno, kadar
je iskrena, jaz pa sem ostal
sam s svojo košaro in se
spraševal, zakaj je vrsta vse
krajša, ta pesem pa tako dolga.


POESIA LUNGA

Per Capodanno
sono andato al Merkator.
Frattanto che la mia
immagine riempiva senza
pietà il carrello, il mio ego si
poneva la domanda, del resto
indegna per un poeta della mia
specie. Perché le mie poesie sono
sempre più corte e le file davanti
alle casse sempre più lunghe?
E naturalmente non avendo
trovato risposta, tornò
all’immagine che spingeva
il carrello. La quale ammise:
A volte non ho altro da fare
e mi ricordo di Kaliningrad,
ricordo la gente, tutti
troppo buoni e allegri
per poter riflettere così
egoisticamente come fai tu,
durante l’acquisto del cibo
per l’anno nuovo. Poi si è
nascosta come lo fa sempre,
quando è sincera, io al contrario
sono rimasto solo con il mio
carrello e mi chiedevo perché
mai la fila è sempre più corta,
questa poesia invece così lunga.


SRCE

Nikdar ne bom spoznal pokrajine
tvojega srca, vedno bom ostal otrok,
ki strmi in ne more razumeti
te ljubezni.


IL CUORE

Non conoscerò mai il paesaggio
del tuo cuore, rimarrò sempre un bambino
che guarda sbalordito e non riesce a capire
questo amore.


PALACH

Samosežig
je peklenska sreča
preponosnih ljudi.


PALACH (*)

Darsi fuoco
è gioia infernale
di gente troppo orgogliosa.

(*) Jan Palach, nel 1969 si bruciò vivo pubblicamente contro l’occupazione sovietica della Cecoslovacchia.


TRST

Hudo mi je biti pesnik
v tem mestu polivinilastih vrečk.
Ko sem začel pisati, sem upal,
da sem jim pobegnil.
Padel je večer, težke rolete
so zaprle pogled na izložbe.
Zjokal sem se in vrečka
se je vsaj takrat zdela lažja.
Škoda, da niso opazili. Samo
čevlje in poceni spodnje hlače
so videli v meni. Nobene
zaščite zame v tem mestu,
ki bi moralo biti naše.
Danes sem tu, brez vrečk.
Berem pesmi in imam ime.
Pa vseeno: vrnite mi moje vrečke,
vrnite mi solze, ki sem jih
tako spretno skrival v njih,
ko sem kupoval čevlje,
poceni spodnje hlače
in tiste kompletke
z dišečimi metuljčki.


TRIESTE

Mi è penoso essere poeta
in questa città di sacchetti di plastica.
Quando cominciai a scrivere, speravo
di essermene liberato definitivamente.
Scese la sera, le pesanti saracinesche
chiusero la vista alle vetrine. Mi misi
a piangere e il sacchetto almeno
allora sembrava più leggero.
Peccato che non se ne siano accorti.
Solo le scarpe e gli slip a buon mercato
vedevano su di me. Nessuna protezione
a mia salvaguardia in questa città,
che avrebbe dovuto essere nostra.
Oggi sono qui, senza sacchetti.
Leggo le poesie e ho un nome.
Tuttavia ridatemi i miei sacchetti,
ridatemi le lacrime che con tanta
destrezza celavo in loro, mentre
comperavo le scarpe,
gli slip a basso prezzo
e quei piccoli astucci di perline
con le farfalline profumate.


DATUMI

In vem,
da si srečen,
ker se ne moreš
spomniti datuma,
ko si storil harakiri.


DATE

E so
che sei felice
perché non riesci
a ricordare la data
di quando hai fatto hara-kiri.


DIVAN

Lahko bi umrl,
lahko bi vstal.
Vse to vedeti
in ostati skromen.


DIVANO

Potrei morire,
potrei risorgere.
Sapere tutto questo
e rimanere modesto.


BANANA

Hej, draga,
ne pustiva,
da zgnijeva,
kot ta banana,
ki sva jo tako
složno zanemarila.


LA BANANA

Ehi, cara,
non permettiamoci
di marcire
come questa banana
che così in sintonia
abbiamo trascurato.


STANOVANJE

Zamenjam glavo
in nevidno roko
pesnika
za trisobno stanovanje
brez zidov
in sosedov.
Oddam naivnost
otroka
za udarec
pristne realnosti
v predel prsi.


L’APPARTAMENTO

Scambio la testa
e l’invisibile mano
di un poeta
per un appartamento di tre stanze
senza muri
e vicini.
Do in affitto l’ingenuità
di un bambino
per un colpo
di autentica realtà,
assestato alla zona toracica.


*

Sloni
jočejo
pošteno.


*

Gli elefanti
piangono
a calde lacrime.


IMPERATOR

Tvoja
dolžnost
je
stopiti
na
rane
drugih.


IMPERATORE

È
tuo
dovere
mettere piede
sulle
piaghe
degli altri.


MAKEDONSKA

Trudiš se,
vse položnice do prvega,
luč v predsobi brli,
dokler se ne ustavi kri.
Pišeš domov,
vsak božič,
čeprav ga ne praznuješ,
gradiš stolpnice,
v katerih ne boš živel,
stadione, na katerih
ne boš navijal,
hotele, v katerih bodo spali
tisti, ki te ponižujejo.
Trudiš se, da ne bi bil
preveč na očeh,
ker ne želiš, da
bi opazili
tvojo žalost,
samo zdravnici
lahko potožiš,
kako ti je hudo,
kako se zbujaš ponoči
in kričiš sam nase,
ker si se tako trudil
in na svoje otroke,
ker so te poslušali.
Gradil si ceste
in hiše za tiste,
ki si jim verjel,
zdaj pa se jim umikaš,
ko te hočejo povozit,
ker si prepočasen.
Vse dolgove do prvega,
vse obveznosti
do sebe in sveta,
ker ti nikdar ne zamudiš,
čeprav veš, da vse zamuja.
Tudi smrt zamuja
in ta prekleti mir zamuja.
Z neba padajo rože,
težke, bele rože,
namesto dežja.


CANTO MACEDONE (*)

Cerchi di saldare
tutte le bollette entro il primo,
la luce nell’anticamera è fievole
finché non si arresta il sangue.
Scrivi a casa
ogni Natale,
anche se non lo festeggi,
costruisci caseggiati
nei quali non vivrai,
stadi, nei quali
non farai tifo,
alberghi, in cui dormiranno
quelli che ti umiliano.
Cerchi di non essere
troppo in vista
perché non desideri
che scorgano
la tua tristezza,
solo alla dottoressa
puoi lamentarti
che stai tanto male,
che di notte ti svegli
e sgridi te stesso
per aver sgobbato tanto,
e i tuoi bambini
perché ti ascoltavano.
Costruivi strade
e case per coloro
ai quali credevi, ora
invece tenti di schivarli,
quando vogliono investirti,
essendo tu troppo lento.
Pagare tutti i debiti entro il primo,
tutti gli obblighi
verso te e il mondo,
poiché tu non ritardi mai
pur sapendo che tutto ritarda.
Ritarda anche la morte
e questa maledetta pace.
Dal cielo cadono i fiori,
fiori bianchi e pesanti
invece della pioggia.

(*) A questa poesia il poeta nella silloge Arrivi – Partenze, edita a Ljubljana due anni piu tardi, nel 2013, da ŠKD (Circolo di cultura studentesco), ha cambiato il titolo in Slovenska pesem (Canto sloveno), aggiungendo l’ultima strofa.


ŽALUJKA

sediva pod vrbo
in se pogovarjava
dobim alergijo
in opozorim
na rdeče oko
kaj je to vpraša
alergija pravim
pogleda gor
v krošnjo
a na vrbo?
ne
na kaj pa?
na žalost


SALICE PIANGENTE

sediamo entrambi sotto un salice
e discorriamo
mi busco un’allergia
e le mostro
l’occhio rosso
di che si tratta chiede
allergia rispondo
guarda in alto
la chioma
ti rende allergico il salice?
no
che cosa allora?
la tristezza


NAIVNA PESEM

Bil si dober,
preveč dober.
In vsi so te
imeli radi,
dokler si bil
takšen.
Ustregel si
jim v vsem,
se nastavil
dvakrat,
ko je komu
po nesreči
ušlo.
Edino,
kar si imel,
je bilo to,
da nisi
nikomur
verjel,
in ponos,
ki si ga
skrbno
skrival.
Dokler si
bil prijazen
z njimi,
so ti to
dovolili,
ko pa jim
prvič
nisi
ustregel,
so ti dejali,
da si lahko
hvaležen,
ker so ti
dovolili
biti dober,
preveč dober.


POESIA INGENUA

Eri buono,
troppo buono.
E tutti ti
volevano bene,
finché eri
così.
Li assecondavi
in tutto,
ti offrivi
due volte
quando a qualcuno
per sfortuna
sfuggiva l’occasione.
L’unica difetto
che avevi
era il fatto
che non
credevi
a nessuno,
e la fierezza
che
celavi
con cura.
Fino a che
eri gentile
con loro,
ti permettevano
di esserlo,
ma quando
la prima volta
non eri più
disposto
a compiacerli,
ti dissero
che potevi essere
grato a loro
che ti permisero
di essere buono,
troppo buono.


.......

Kaj ti veš,
kaj me skrbi,
kaj jaz vem,
kaj te skrbi.
Vlak vozi naprej
čez cele veke.


.......

Che ne sai tu,
che cosa mi preoccupa,
che ne so io,
che cosa ti preoccupa.
Il treno continua a sferragliare
per secoli interi.


*

Moje nebo ni modro,
dokler imaš ti
rdeče oči.


*

Il mio cielo non è azzurro
finché tu hai
gli occhi rossi.


SLOVENSKA PESEM

Trudiš se,
vse položnice do prvega.
Luč v predsobi brli,
dokler se ne ustavi kri.
Pišeš domov,
vsak božič,
Čeprav ga ne praznuješ.
Gradiš stolpnice,
v katerih ne boš živel,
stadione, na katerih
ne boš navijal,
hotele, v katerih bodo spali
tisti, ki te ponižujejo.
Trudiš se, da ne bi bil
preveč na očeh,
ker ne želiš,
da bi videli
tvojo žalost,
samo zdravnici
lahko potožiš,
kako ti je hudo,
kako se zbujaš ponoči
in kričiš sam nase,
ker si se tako trudil,
in na svoje otroke,
ker so te poslušali.
Gradil si ceste
in hiše za tiste,
ki si jim verjel,
zdaj pa se jim umikaš,
ko te hočejo povoziti,
ker si prepočasen.
Vse dolgove do prvega,
vse obveznosti
do sebe in sveta,
ker ti nikdar ne zamudiš,
čeprav veš, da vse zamuja.
Tudi smrt zamuja.
In ta prekleti mir zamuja.
Z neba padajo rože,
težke bele rože,
namesto dežja.

.….

Vse pada
z neba,
vse gre
v zemljo;
kri in misli,
pozaba in sreča,
veselje in reke,
listje in sneg,
veter in beg.
Vse pada z neba,
in nikomur ni žal,
še tistim,
ki čakajo
spodaj,
ne.


CANTO SLOVENO

Cerchi di saldare
tutte le bollette entro il primo,
la luce nell’anticamera è fievole
finché non si arresta il sangue.
Scrivi a casa
ogni Natale,
anche se non lo festeggi,
costruisci caseggiati
nei quali non vivrai,
stadi, nei quali
non farai tifo,
alberghi, in cui dormiranno
quelli che ti umiliano.
Cerchi di non essere
troppo in vista
perché non desideri
che scorgano
la tua tristezza,
solo alla dottoressa
puoi lamentarti
che stai tanto male,
che di notte ti svegli
e sgridi te stesso
per aver sgobbato tanto,
e i tuoi bambini
perché ti ascoltavano.
Costruivi strade
e case per coloro
ai quali credevi, ora
invece tenti di schivarli,
quando vogliono investirti,
essendo tu troppo lento.
Pagare tutti i debiti entro il primo,
tutti gli obblighi
verso te e il mondo,
poiché tu non ritardi mai
pur sapendo che tutto ritarda.
Ritarda anche la morte
e questa maledetta pace.
Dal cielo cadono i fiori,
fiori bianchi e pesanti
invece della pioggia.

…….

Tutto cade
dal cielo,
tutto va
nella terra:
il sangue e i pensieri,
l’oblio e la fortuna,
l’allegria e i fiumi,
le foglie e la neve,
il vento e la fuga.
Tutto cade dal cielo,
e a nessuno dispiace,
neanche a quelli
che attendono
di sotto,
no.


KAJ ŠE?

Kaj mi boste
še vzeli?
Veselje,
ki preganja
žalost.
In smeh,
ki beži
od solz.
Praznino,
ki je večja
od ponosa.
Ponos,
ki me drži
nad gladino.
Goro,
na kateri
stojim.
In sonce,
v katerega
rad zrem.
Kaj mi boste
še vzeli?
Reke
pod nogami
in čevlje
pod petami.
In večni krog,
ki sem
ga začaral
z rojstvom.
In konec,
s katerim se
igrava zvečer.
Rad bi bil
spet sam,
brez vašega
slovesa,
brez
vaših zablod.
Skril vas bom
v majhno celico,
iz katere se bomo
nekoč rešili,
vsi mi,
ki smo čakali
na konec
meseca,
na prvo
nočno pego,
ki nas bo
požgala
do dna.
Skril vas bom
v sebičnost,
ki ti vse vzame
in se nikdar
ne obrne.
Še kaj?
Seveda!
Maj -
vzel vam
bom maj.
Vzel
ga bom -
nazaj.


CHE COSA ANCORA?

Che cosa ancora
mi prenderete?
L’allegria
che scaccia
la tristezza.
E il riso
che rifugge
le lacrime.
E il vuoto
che è più grande
dell’orgoglio.
La fierezza
che mi tiene
a galla.
La montagna
sulla quale
sto.
E il sole
che mi piace
guardare.
Che cosa ancora
mi prenderete?
I fiumi
sotto i piedi
e le scarpe
sotto i talloni.
E il cerchio eterno
che ho
incantato
con la nascita.
E la fine
con cui noi due
giochiamo di sera.
Vorrei essere
nuovamente solo,
senza il vostro
congedo,
senza
i vostri falli.
Vi nasconderò
in una piccola cella
dalla quale una volta
ci salveremo,
tutti noi
che aspettavamo
la fine
del mese,
la prima
macchia notturna
che ardendo
ci consumerà
fino in fondo.
Vi celerò
nell’egoismo
che ti toglie tutto
e non si
volta mai.
Altro ancora?
Ma certo!
Maggio –
vi prenderò
il mese di maggio.
Me lo
riprenderò -
indietro.


Tukaj nihče ne kriči

Tu se samo
Včasih derejo
Tukaj nihče ne kriči
Ker na drugi strani
Nikogar ni
Ki bi slišal
Nikogar
Ki bi vedel
Kdo kriči


Qui non grida nessuno

Qui soltanto a volte
Urlano a squarciagola
Qui nessuno grida
Poiché dall’altra parte
Non c’è nessuno
Che sentirebbe
Nessuno
Che vedrebbe
Chi grida


*

Poezija ne kriči.
Poezija boža
tiste, ki kričijo.


*

La poesia non grida.
La poesia accarezza
coloro che gridano.


KOREKTNA PESEM

Korektno si živel,
korektno boš umrl,
Imel si korektne odnose
s korektnimi ljudmi
v korektnih časih.
Bil si korekten zgled
korektnosti.
Ostal si korekten
v svojem strahu,
tudi ko so vsi
vzeli svoj
košček nekorektnosti
in se veselili
nekorektno.
Celo zlagal si se
nekoč samemu sebi,
da si tudi sam
včasih zlahka
nekorekten,
samo zato,
da bi lahko
ostal korekten
do konca.
Danes si korektno
priznal, da si kriv,
ker so zmagali
slabi in ker si bil
tudi ti korektno naiven,
ko si jih hranil s svojo
korektnostjo
že od nekdaj
najbolj trden
kapital v rokah
najbolj
nekorektnih
ljudi.


POESIA AMMODO

Sei vissuto ammodo,
ammodo morirai.
Hai avuto relazioni regolari
con gente ammodo
in tempi normali.
Eri un esempio ammodo
di correttezza.
Sei rimasto corretto
nella tua paura,
anche quando tutti
si sono presi il loro
pezzetto di scorrettezza,
rallegrandosi
scorrettamente.
Una volta hai perfino
mentito a te stesso,
che anche tu sei
ogni tanto facilmente
scorretto, solo
perché vorresti
rimanere corretto
fino in fondo.
Oggi hai ammesso
che è colpa tua
se hanno vinto
i meno bravi
ed essendo stato
anche tu adeguatamente
ingenuo da nutrirli
con la tua correttezza,
perché ignoravi che già
da tempi ancestrali
è il più solido
capitale nelle mani
delle persone
più scorrette.


PREPOZNO

Ko boš bral, bo prepozno
Ko boš pisal, bo prepozno
Vsi bodo pisali in vsi bodo brali
Vsi bodo stari in vsi bodo doma
Vsi bodo imeli otroke,
ki jih ne bodo obiskovali.
Vsi bodo imeli prijatelje,
ki so umrli prej.
In vsi bodo mislili,
da bi lahko bilo drugače,
ko so še nosili hlače.
Ko boš plačal zadnji obrok,
bo že prepozno:
vse ti bodo vzeli
in ne bodo živeli,
kot si sanjal ti.
Ko boš sanjal,
te bo bolelo,
da nisi sanjal prej,
da si štel in nikoli preštel,
da si dohitel boga,
ki ni nikoli hitel,
da si ga trepljal po hrbtu,
kot bi ti bil brat,
on pa se je samo smejal,
kot bi bil vsak.
Nesrečni človek,
zapiši si vse dolgove,
da boš vedel,
ko boš pozabil,
da te obiskujejo
samo tisti,
ki jim dolguješ
za vse, kar ti je uspelo
in ni uspelo,
za vse, kar se ti je zdelo
in ni zdelo,
za vse, kar ni bilo dovolj
dobro in slabo,
zadosti mrzlo in toplo,
za vmes, naprej
in nazaj.


TROPPO TARDI

Quando leggerai, sarà troppo tardi
Quando scriverai, sarà troppo tardi
Tutti scriveranno e tutti leggeranno
Tutti saranno vecchi e tutti saranno a casa
Tutti avranno bambini
che non li verranno a trovare.
Tutti avranno amici
che sono morti prima.
E tutti penseranno
che sarebbe potuto essere diversamente
quando ancora portavano i calzoni.
Quando salderai l’ultima rata,
sarà ormai troppo tardi:
ti prenderanno tutto
e non vivranno
come sognavi tu.
Quando sognerai,
soffrirai
di non aver sognato prima,
di aver contato e mai sommato,
di aver raggiunto dio
che non aveva mai fretta
di avergli dato pacche sulla schiena
come fosse tuo fratello
e lui si è messo semplicemente a ridere
come fosse un tizio qualunque.
Uomo sfortunato,
annotati tutti i debiti,
per sapere
quando scorderai
che vengono a trovarti
solo quelli
ai quali sei debitore
di tutto ciò che sei riuscito
e non riuscito a fare,
di tutto ciò che ti pareva
e non pareva,
di tutto ciò che non era abbastanza
buono e cattivo,
abbastanza freddo e caldo,
qualcosa d’intermedio e poi
avanti e indietro.


VČASIH

Včasih zamujaš,
ker misliš,
da si vlak.


TALVOLTA

Talvolta ritardi
perché pensi
di essere un treno.


*

Včasih te peče vest,
ki je nimaš.


*

Talvolta ti rimorde la coscienza
che non hai.


*

Včasih si
kot dež,
ki ne neha.


*

Talvolta sei
come la pioggia
che non cessa.


*

Včasih si močen,
ker si bil
predolgo slab.


*

Talvolta sei forte
essendo stato
troppo a lungo debole.


*

Včasih se pokriješ
z deko,
čeprav te ne zebe.


*

Talvolta ti copri
con una coperta pesante
anche se non hai freddo.


*

Včasih si pest,
ki se več ne dvigne.


*

Talvolta sei un pugno
che non si alza più.


*

Včasih sovražiš
tiste,
ki nikoli
ne sovražijo.


*

Talvolta detesti
quelli
che non
odiano mai.


*

Včasih pozabiš
prijatelje,
ki so te že davno
pozabili.


*

Talvolta dimentichi
gli amici
che ormai da tempo
ti hanno dimenticato.


*

Včasih
zginjaš
s poezijo.


*

Talvolta
sparisci
con la poesia.


*

Včasih razumeš
ptice,
ki ne pojejo.


*

Talvolta capisci
gli uccelli
che non cantano.


*

Včasih razumeš drevo,
ki te ne razume.


*

Talvolta capisci l’albero
che non ti capisce.


*

Včasih bi jokal
nad raztrganimi
solzami.


*

Talvolta rimpiangerei
le lacrime
strappate.


*

Včasih kradeš,
ker misliš,
da vsi kradejo.


*

Talvolta rubi
perché pensi
che tutti rubino.


*

Včasih začutiš,
da ne veš vsega
in je dovolj.


*

Talvolta avverti
di non sapere tutto
e ti basta.


*

Včasih je nekaj
več kot vse.


*

Talvolta qualcosa
è più di tutto.


Le poesie scelte sono tratte da quasi tutte le raccolte poetiche pubblicate dall'autore.

Traduzione dallo sloveno di Jolka Milič




Libri pubblicati da Esad Babačić

  • KAVALA (Località greca in Macedonia), Editrice Lipa, Capodistria 1986
  • MALEMU BOKSARJU (A un piccolo pugile), Editrice Cankarjeva Založba, Ljubljana 1988
  • ANGEL S SCUFANIMI KRILI (L’angelo dalle ali sbrindellate), Emonica, Ljubljana 1989
  • VETER V ŽILAH (Il vento nelle vene), Casa editrice Taxus, Ljubljana, 1994
  • BLACK JACK, Taxus, Ljubljana 1994
  • KITI SE NE NAPIHUJEJO (Le balene non si danno arie), Študentska založba (Casa editrice studentesca), Ljubljana 2000
  • DIVAN (Il divano), Študentska založba (Casa editrice studentesca), Ljubljana 2006
  • BIOSPEKTIVA (Biospettiva), Editrice NSK, Ljubljana 2008
  • TRDOBOJEC, ZGODBA DEJANA ZAVCA V DVANAJSTIH RUNDAH (Durolottatore, la storia di Dejan Zavec in dodici riprese, Editrice Sanje, 2010
  • VSAK OTROK JE LEP, KO SE RODI (Ogni bambino è bello quando nasce), Editrice Apokalipsa, Ljubljana 2011
  • SLONI JOČEJO POŠTENO (Gli elefanti piangono a calde lacrime), Editrice Apokalipsa, Ljubljana 2011
  • PRIHODI, ODHODI (Arrivi, partenze), KUD Nika, 2013
  • BANDA, KUD Nika, 2013
  • KITI PLAVAJO POČASI (Le balene nuotano lentamente), KUD Nika, 2015
  • KITULA (Kitula), KUD Nika, Ljubljana 2015
  • PETDESET IZBRANIH PESMI (Cinquanta poesie scelte), Lirikonfest, Velenje 2015
  • ODREZANI OD NEBA (Tagliati dal cielo), Editrice Goga, 2018


Libri tradotti

  • THE LYING POET, A poetry Miscellany Chapbook, Chattanooga, USA 1990
  • OPROSTI, POEZIJO, Izdanje Obzor, Međugorje, Bosna i Hercegovina 1999
  • MALOM BOKSERU, Biblioteka »Egzil – abc« - »Uzdarje«, 1995
  • VULCAN, Blesok, Makedonija, 2010
  • GEBET DES SCHMETTERLINGS, Hochroth Verlag, Austria, 2014


jolka.milic@siol.net