FILI D'AQUILONE
rivista d'immagini, idee e Poesia

Numero 16
ottobre/dicembre 2009

Isole

 

LA POESIA DI ANICA PERPAR

di Jolka Milič



SOŠOLKA

Moja sošolka Mirjam,
ljubkovalno Maka,
je bila sloka, temnolasa deklica.
Poznala sem njeno mamo,
vedela, kje stanuje,
nikoli pa nisem videla njenega očeta,
mojstra za vzmetnice
in prešite odeje,
ki je dan in noč
čepel v svoji delavnici
in delal.

Nekega jutra,
ko sem čakala Mirjam
na klancu pred njihovo hišo
in sva se z Mako ljubeznivo pozdravili,
je iz hiše pritekel droben grbavec
in držal v roki dežnik,
ki ga je brez besed pomolil Maki,
nato pa naglo
izginil v hišo.

Si videla,
kako moj oče hitro teče,
je rekla Maka,
ko sem z odprtimi usti,
gledala za njim.


LA MIA COMPAGNA DI SCUOLA

La mia compagna di scuola Mirjam
dal vezzeggiativo Maka
era una ragazzina snella dai capelli scuri.
Conoscevo la sua mamma,
sapevo dove abitava,
ma non ho visto mai suo padre,
artigiano provetto di materassi
e trapunte
che se ne stava giorno e notte
tappato nel suo laboratorio
a lavorare.

Un giorno,
mentre aspettavo Mirjam
sulla salita davanti alla loro casa
e con Maka ci siamo salutate cordialmente,
dalla casa è sbucato un piccolo gobbo,
tenendo in mano un ombrello
che senza parole ha offerto a Maka,
sparendo poi lestamente
nella casa.

Hai visto
come corre svelto mio padre,
ha detto Maka,
mentre io a bocca aperta
lo seguivo con lo sguardo.


KOSILO

Bili smo pri kosilu.
Štirje otroci okoli mize
in mama nam je stregla,
kajti potem smo morali v šolo.

Nekdo je potrkal na vrata
in vstopil.
Bil je mož mamine prijateljice,
vedno na robu delirija
in z zapletajočim se jezikom.
Razkoračen se je ustavil pred mizo
in nas gledal,
kako jemo.
Vidiš, Jožica,
je rekel mami,
štiri imaš
in vse si rodila zdrave.
Imajo roke, noge
in tudi glavo.
Glava, draga moja Jožica,
je najpomembnejši del telesa.
Vsi tvoji otroci, vsi štirje,
imajo glavo.
Kaj pa moj?
Poglej mene,
je zahlipal.
Kaj pa je meni rodila ta moja…
Ne govori,
je po prašičje,
ničesar ne zmore sam,
samo smeje se…
Pa pravi,
da mi je rodila sina,
ta moja… putana…

Marš ven,
je zavpila mama,
da se je možakar urno obrnil na petah,
zahlipal
in prijel za kljuko.
Mama je stopila za njim,
ga porinila skozi vrata
in obrnila ključ.


IL PRANZO

Eravamo a pranzo.
Quattro bambini intorno alla tavola
e la mamma ci serviva,
perché dopo dovevamo andare a scuola.

Qualcuno bussò alla porta
ed entrò.
Era il marito di una amica della mamma,
sempre sull’orlo del delirio,
dalla lingua confusa e impacciata.
A gambe divaricate si piazzò davanti alla tavola
e si mise a guardarci
come mangiavamo.
Vedi, Jožica,
disse alla mamma,
ne hai quattro
e tutti li hai partoriti sani.
Hanno braccia e gambe
e anche la testa.
La testa, mia cara Jožica,
è la parte più importante del corpo.
Tutti i tuoi figli, tutti e quattro,
hanno la testa.
Invece il mio?
Guarda me,
e si mise a gemere,
che cosa mi ha partorito questa mia…
Non parla,
mangia come un porco,
da solo non può niente,
non fa che ridere…
E mi dice
di avermi partorito un figlio…
questa mia… puttana…

Vattene, fila,
gridò mia madre,
e l’omone svelto svelto alzò i tacchi
e gemendo
afferrò la maniglia.
La mamma lo seguì,
lo spinse oltre la porta
e diede un giro di chiave.


LASJE

Imela sem droban obraz
in debele rjave kite.
Ne bom jih spletala,
ker nimam časa,
mi je rekla mama,
ko smo zaživeli skupaj.

Povedala sem stari mami,
ki me je z veseljem česala.
Ni mogla pomagati.

Potem sem nosila čop.


CAPELLI

Avevo un visetto smilzo
e grosse trecce castane.
Non te le intreccerò
perché non ho tempo,
mi disse la mamma,
quando iniziammo a vivere insieme.

Lo raccontai alla nonna
che mi pettinava così volentieri.
Non poté aiutarmi.

Dopo portavo la coda di cavallo.


KAČA

Ljudje ste bednejši od kač,
je hlipal brat.
Zakaj pa hodiš gledat,
kaj imam v sodu?
Zakaj pa misliš,
da sem jo ujel?
Brat je jokal z najbolj obupanim jokom
in njegove besede so veljale očetu.

Na stopnišču je stal sod,
vanj je brat položil kačo,
ki jo je tisti dan ujel ob reki.
Bila je kobranka.
Oče je zaslišal sikanje,
nekakšno šelestenje
in se nagnil nad sod.
Kača se je pognala kvišku
in oče se je na smrt prestrašil.
Poiskal je palico
in kačo ubil.

Pozneje smo imeli mlade sove,
goža, zajca, podgano, golobe,
žabe in dihurja.
Oče ni nikoli več ubil nobene živali.


IL SERPENTE

Voi, gente, siete peggio dei serpenti,
singhiozzava mio fratello.
Perché vai a curiosare
che cosa tengo nella botte?
E perché pensi
che l’abbia catturato?
Il fratello disperato piangeva a calde lacrime
e le sue parole erano rivolte al padre.

Sulle scale c’era una botte
in cui mio fratello mise un serpente
che quel giorno aveva catturato in riva al fiume.
Era una biscia tessellata.
Il padre, udendo un sibilo,
una specie di fruscìo,
si chinò sulla botte,
allora il serpente guizzò in alto,
spaventando a morte il padre.
Cercò un bastone nella legnaia
e uccise il serpente.

In seguito avevamo giovani civette,
un biacco, una lepre, una pantegana, piccioni,
rane e una puzzola.
Il padre non uccise più nessun animale.


SLIKAR

Pogosto je gledal skozi okno,
naslonjen na okensko polico
v prvem nadstropju svoje hiše,
viden skoraj do pasu,
in otroci smo radovedno strmeli
v njegovo razmršeno brado.

Potem je poklical enega od nas,
mu po vrvici spustil denar
in ga poslal po cigarete.
Cigarete smo privezali na vrvico,
drobiž pa obdržali.


IL PITTORE

Spesso guardava fuori dalla finestra
appoggiato al davanzale
al primo piano della sua casa,
visibile fino alla vita,
e noi bambini fissavamo curiosi
la sua barba arruffata.

Dopo chiamava qualcuno di noi,
con una cordicella gli calava i soldi
mandandolo a comprare le sigarette.
Legavamo le sigarette alla cordicella,
tenendoci invece gli spiccioli.


IVANA

Moja ljuba prijateljica
ni imela očeta,
samo njegov grob
in sliko v zlatem medaljonu.
Oboje sem ji zavidala.

Nekoč je ni bilo doma,
ko sem jo iskala
in nihče ni vedel povedati,
kam je odšla.
Stekla sem na pokopališče.
Ivana je stala ob očetovem grobu
in zatikala vanj cvetoče jablanove veje.
Ni me pogledala,
ko sem se ji približala.
Ponudila mi je cvetočo vejico,
da sem jo zapičila v mehko prst.
Odšli sva domov
in nisva spregovorili besede.


IVANA

La mia carissima amica
non aveva il padre,
soltanto la sua tomba
e una foto in un medaglione d’oro.
Le invidiavo entrambe le cose.

Un giorno non era in casa
mentre la cercavo
e nessuno seppe dirmi
dove fosse andata.
Sono corsa al cimitero.
Ivana stava accanto alla fossa del padre
e vi ficcava rami di melo in fiore.
Non mi guardò
quando mi avvicinai a lei.
Mi offrì un rametto fiorito
da conficcare nella soffice terra.
Siamo tornate a casa
senza proferire parola.


NONA

Nono so klicali k porodom,
dokler niso prišle šolane babice,
pa tudi še kdaj,
ko se je kakšni ženski od hudega dela
zgodilo na njivi.

Moja nona
je pogosto zdvomila v boga.
Ker brez potrebe pošilja nesrečo,
ker trpijo nedolžni,
ker lažnjivci in goljufi
živijo bolje od poštenih ljudi.
Potem je morala k spovedi.

V klopi pred spovednico
sem nehote slišala,
kako se krega z božjim pastirjem,
dokler se ta ni razjezil,
ji naložil dodatnih očenašev za pokoro
in jo spodil iz spovednice.

Ko je duhovnik stopil za njo,
sem razločno videla,
kako se mu lica
tresejo od smeha.
Zato mislim,
da je imel bog mojo nono rad.


LA NONNA

Chiamavano la nonna ai parti,
finché non sono venute le ostetriche diplomate,
e anche più tardi,
quando a qualche donna rotta dalla fatica
succedeva nel campo.

Mia nonna
aveva spesso dei dubbi su dio.
Perché senza alcun bisogno manda disgrazie,
perché soffrono gli innocenti,
perché i bugiardi e gli imbroglioni
vivono meglio della gente onesta.
Dopo doveva andare a confessarsi.

Nel banco davanti al confessionale
senza volerlo l’ho sentita
bisticciare con il pastore di dio,
finché costui, spazientito,
le ha aggiunto altri pater noster per penitenza
scacciandola dal confessionale.

Quando il sacerdote l’ha seguita,
ho visto distintamente
dal tremore delle gote
che rideva di gusto.
Perciò penso
che dio volesse bene a mia nonna.


VRT

Sredi mesta je ležal skrivnosten,
z visokim zidom obdan vrt.
Rabutali smo jabolka, slive in hruške
in nikoli nas ni nihče preganjal.

Čez nekaj let so podrli zid,
požagali drevesa
in slavnostno odprli otroško igrišče.
Večje otroke
so preganjali z gugalnic,
da smo šele v mraku
prišli na svoj račun.

Nekega dne
so pospravili gugalnice in peskovnik,
navozili peska
in nastalo je gradbišče.
Porušili so nizko stavbo,
zravnali zemljo
in položili asfalt.

Nihče ne ve,
zakaj so prekrasen vrt
s tako divjim navdušenjem
spravili v maloro.


IL GIARDINO

In mezzo alla città c’era un misterioso giardino,
un giardino cinto da un alto muro.
Andavamo a rubacchiare mele, prugne e pere
e mai nessuno ci scacciava via.

Qualche anno dopo demolirono il muro
e abbatterono gli alberi per inaugurare
solennemente un campo giochi per bambini.
I più grandicelli venivano cacciati
dalle altalene,
sicché solo al crepuscolo
potevamo usarle anche noi.

Un giorno asportarono
le altalene e il recinto della sabbia,
scaricarono i mattoni
e così sorse un cantiere edile.
Ben presto rasero al suolo il basso edificio,
spianarono il terreno
e lo asfaltarono.

Nessuno sa
perché con tanto selvaggio fervore
mandarono in malora
uno splendido giardino.


SOSEDA

Soseda je pogosto kuhala polento,
kajti izza njenih vrat
je prijetno dišalo
in če smo potrkali,
je odprla v belem predpasniku,
s kuhalnico v roki
in nas povabila z besedami:
vstopite, vstopite,
bo takoj!

Potem je mama skočila
do naše kuhinje,
pripravila solato
in jo preko hodnika
odnesla k sosedi.
Na debelih belih krožnikih
so se hladile rumene rezine polente,
dišalo je po maslu,
po osmojenem
in po kisu.
Sedli smo za mizo,
sonce je zahajalo,
na trgu so brneli avtobusi
in kričali ljudje.

Siti smo se pozno v večer
igrali tatove in žandarje
okoli hišnih vogalov.


LA VICINA

La vicina cuoceva spesso la polenta,
infatti dalla sua porta
si espandeva un gradevole odore
e se bussavamo,
apriva in un grembiule bianco
con un mestolo in mano
e ci invitava dicendo:
entrate, entrate,
sarà pronta a momenti!

Poi la mamma correva
nella nostra cucina
a preparare l’insalata
e attraverso l’andito
la portava alla vicina.
Nei grossi piatti bianchi
si raffreddavano le gialle fette di polenta,
c’era odore di burro,
di bruciaticcio,
di aceto.
Ci sedevamo a tavola,
il sole tramontava,
in piazza ronzìo di autobus
e gente chiassosa.

Sazi giocavamo fino a tarda
sera a guardie e ladri intorno
agli angoli delle case.


LILI

Meri ali Portafortuna
je bila grbavka
in je hodila z Italijani.
Potem je zanosila
in rodila Lili.
Lili je bila najlepši otrok
daleč naokoli.
Bila je svetlolasa
in modrih oči.
Pri petnajstih je bila lepotica,
da nobene take.
Poročila se je na italijanski jug
in postala contessa.
S seboj je odpeljala tudi svojo mater.
Govorilo se je,
da mati svoji hčeri reče contessa,
hči pa svoji materi: mia cara Meri.


LILI

Meri ossia Portafortuna
era una gobba
e se la faceva con gli italiani.
Poi rimase incinta
e partorì Lili.
Lili era la più bella bambina
nei dintorni e oltre.
Era bionda
e aveva occhi azzurri.
A quindici anni era
di una bellezza impareggiabile.
Si sposò nel sud italiano
diventando contessa.
Con sé si portò anche la madre.
Giravano voci
che la madre chiamasse contessa sua figlia,
la figlia invece diceva alla madre: mia cara Meri.


ŽALOST

V hiši polni ljudi
zaman hrepeniš po miru.
Vedno te kdo gleda,
vedno kdo sprašuje,
iščejo te,
če ne prideš k mizi,
zakleneš se,
pa ti trkajo,
uideš na podstrešje,
pa te kličejo,
rad bi se zjokal brez prič,
pa te potrebujejo,
pestuješ svojo bolečino,
pa se ti posmehujejo.
Žalost se zlije čez rob
in glasno zajočeš…
Drug za drugim se ti umaknejo s poti.


TRISTEZZA

In una casa piena di gente
brami la pace inutilmente.
C’è sempre qualcuno che ti guarda,
sempre qualcuno che fa domande,
ti cercano
se non vieni a tavola,
ti chiudi a chiave
e bussano alla tua porta,
scappi nel solaio
e ti chiamano,
vorresti piangere senza testimoni
e hanno bisogno di te,
dai sfogo alle tue pene
e ti prendono in giro.
La tristezza trabocca
e ti metti a piangere forte…
uno dopo l’altro se la svignano.


LIMONOVEC

Mama ga je vzgojila
iz limonove pečke.
Zrasel je v drevo, ki je rodilo.
Sadeži so bili drobni, zeleni
in grenki.
Dišali so kot rumeni bonboni limonce.
Jeseni ga je ob prvem mrazu
prenesla v sobo.
Tudi njegovi listi so dišali.

Nekoč je šla mama v zdravilišče.
Težko smo jo čakali.
Ko se je vrnila,
je najprej pogledala svoj limonovec.

Pozabili smo ga zalivati.


IL LIMONE

La mamma l’ha coltivato
da un seme di limone.
È cresciuto in un albero fecondo.
I frutti erano minuti, verdi
e agri.
Avevano l’aroma dei drop gialli al limone.
In autunno ai primi freddi
se lo portava in camera.
Anche le sue foglie erano fragranti.

Una volta la mamma è stata ricoverata in una clinica.
L’aspettavamo con ansia.
Quando è ritornata
per prima cosa ha dato un’occhiata al suo limone.

Avevamo dimenticato di annaffiarlo.


SONCE

Otroci so lovili
mlade žabice
v svoje male dlani
in mi jih nosili kazat.

Ali veste,
so me spraševali,
kaj zdaj mislijo.

Ker nisem vedela,
so me poučili:
mislijo, da sije sonce,
ker so naše dlani tople.


IL SOLE

I bambini catturavano
piccoli ranocchi
nelle loro manine
e venivano a mostrarmeli.

Lei lo sa,
mi chiedevano,
cosa pensano adesso.

Dato che non sapevo,
mi istruirono:
pensano che brilli il sole,
perché le nostre mani sono calde.


LASTOVKE

Črne in lahke
cvrkutaje
lovijo dan.

Njihova krila
so iz trilčkov
in sonat.

Milo oko
jih odvrača
od zemlje.

Moji srčni utripi
sredi
davnega poletja.


LE RONDINI

Nere e leggere
garriscono
in cerca del giorno.

Le loro ali
son fatte di trilli
e di sonate.

Un occhio benigno
le allontana
dalla terra.

I palpiti del mio cuore
in mezzo
a una lontana estate.


GLAS

Glas
je okvir tvojega obraza.
Sipko teče spomin,
ki ima zdravilno moč.
Ena sama bolečina
je praznina
odsotnega glasu.
Kje si,
omamna moč
besede?
Kadar se stemni,
postanejo daljave neznosne.
Zvon tišine
udarja na moje uho.
Tvoj glas
čaka
na krik
mojega brezupa.


LA VOCE

La voce
è la cornice del tuo volto.
Come sabbia scorre la memoria
che ha forza salutare.
L'unico dolore
è il vuoto
di una voce assente.
Dove sei,
forza inebriante
della parola?
All'imbrunire
le lontananze diventano insopportabili.
La campana del silenzio
rintocca nel mio orecchio.
La tua voce
attende
il grido
della mia disperazione.


JOPICA

Je iz volne mnogih ovac,
ki zdaj presunljivo blejajo
v moja ramena.
Ima nekaj
jasnovidnih gumbov,
ki kakor šibko upanje
tlijo v temi.
Med ovcami
slišim samozavestnega ovna.
Ima zvonec
in prepoznavno nizek glas.
Ko odpenjam gumbe,
se ovčke v staji
odpravijo spat.
Samo oven budnih oči
prešteva aprilske zvezde.


LA MAGLIETTA

È di lana di molte pecore
che adesso belano commoventi
sulle mie spalle.
Ha un paio
di bottoni chiaroveggenti
che come una debole speranza
ardono senza fiamma nel buio.
Tra le pecore
sento il borioso montone.
Ha il campanaccio
e la riconoscibile voce bassa.
Quando mi sbottono
le pecorelle nel caldo ovile
vanno a dormire.
Solo il montone dagli occhi vigili
conta le stelle d'aprile.


BREVEMENTE SULLA POESIA
di Anica Perpar


L’infanzia è la poesia della vita, la poesia è l’infanzia del mondo
(Boris A. Novak)     

E scrivere poesia è un gioco sui prati fioriti della lingua. A lungo non ho saputo rispondere alla domanda perché scrivo poesia, poi le parole del poeta sloveno Boris A. Novak sull’infanzia del mondo hanno risolto egregiamente questi miei interrogativi, esonerandomi di pormi ulteriori quesiti.

La lingua è il paese delle meraviglie.

La lingua materna è un dono, come la vita. Ci dà la possibilità di esprimere con ricchezza di dettagli o meno il nostro cammino dalla nascita fino alla morte. La poesia sa descrivere o incarnare queste parabole in mille e una maniera, le dipinge tralasciandole poi al tempo.

Leggendo la poesia degli altri entro nel loro paesaggio spirituale, linguistico ed empirico. Quando offro in lettura le mie poesie, mi chiedo immancabilmente che cosa e quanto do. Do quello che ho.


traduzione dallo sloveno di Jolka Milič

 



Anica Perpar con la nipote Maruša
(foto di Stanko Perpar)

ANICA PERPAR
è nata a Gorje presso Cerkno nel 1946, di professione insegnante. Vive a Logatec, in Slovenia. Scrive poesie e racconti (anche per l'infanzia). Ama inoltre intervenire ed esporre la propria opinione sulle attualità e i problemi di pubblico interesse sui giornali. Ha pubblicato quattro raccolte di poesia: Pajčevinke (Le tenui ragnatele del tempo), 1992; Limonovec (L'albero di limone), 1995; Nekdo kliče tvoje ime (Qualcuno chiama il tuo nome), 1999 e Vsečasje (Pienezza dei tempi), 2004.

 

 

 


jolka.milic@siol.net