rivista d'immagini, idee e Poesia
luglio/settembre 2008
Generazioni
| FILI D'AQUILONE rivista d'immagini, idee e Poesia |
|
Numero 11 luglio/settembre 2008 Generazioni |
|
LA POESIA DI BRANE MOZETIČ a cura di Jolka Milič |
|
|
da Zaklinjanja (Scongiuri), 1987
mirno potapljam se vanj, s tvojimi prsti v očeh krogi hitijo v vrtince, v globeli, ki vse bolj grozijo v moje ogromno telo, streti z vso silo zavest da še obstajam, da še obvladam meseno kipenje ki oddvoji mi duha in razprši se v zrak ali občutek duši me in grozo stopnjuje v neskončnost konec te more, oči! gledam, zajemam svoj dih usta so daleč v tolmunih in roke prekrivajo mesta čutim vso svojo nemoč zbrati razpadlo telo.
po steklu, temnih oknih, in zidovi so napiti nemih stokov, brez oči pogledov kakor gobe, debla padajo v globel v žarenje trupel; enorožec in njegove prsi polne mleka, kjer se zbirajo bleščeče kače - v vrtu uniform, težkih škornjev, bičev tokrat ni naslade, v jezeru, v fontanah led, rdeče lise, otrdele, in klečeča bitja v krogu, golih hrbtov, razcvetenih zaman, zaman vsak trud, same kože se razpenjajo prek drevja, kaplje znoja se namesto dežnih vsipajo po pesku in nekje med kriki kotali se glava, z drobci stekla v ustih zglodanih ušes, pozabljenega smisla.
ki oprezajo za plenom, da prestrašen iščeš skrivališče, nežno dlan, ki čuti vlago zadržanih solz, mehkobo gibov ki izžarevajo prežetost s čustvi včasih nemi stavki prek prostora ki oznanjajo začetek konca, ali da pozabil si namen, ves skrit, neznan drugič šibanje obrazov in glasov v temi včasih vonj po sanjah prek ležišča, ko ne čutiš altre volte visi e voci presi a sferzate nel buio talvolta c’è profumo di sogni sul giaciglio, quando non senti più
ko ti gledam v oči, v modrino rad bi dal ti nekaj dobrega ko vlivam vate se, ko nosim morje pojem tiho pesem o brezupu ko stojiva sama vrh pečine ko poljubim te in rečem: nemogoče canto sottovoce un canto disperato mentre stiamo soli in cima allo scoglio quando ti bacio e ti dico: impossibile
v blatu, maževa si lica, usta srečna, ko sladkobo vpija jezik ko zamahneš, raniš še, ko raniš bolj dvigneš glavo in me piješ, dolgo praviš, da me ljubiš, in kričiš, zakaj razpneš me po vrveh, potem alzi la testa e mi bevi, a lungo dici di amarmi e gridi, perché mi distendi sulle corde, dopo sospesi
oglasi se, dež prši ljudem v obraz turoben dan, nebo je nizko ribiči se spravljajo v barkače listi knjig se vihajo od vlage in spoznanje, da nikoli se ne ne pade noč, tišina, nič l’umidità arriccia i fogli dei libri e ti rendi conto che non vi capirete mai non scenderà la notte, il silenzio, il nulla
dvignejo se bloki, trgovine, ceste in na tleh ostaneš sam, v nebo obračaš roke, skušaš se igrati, kotaliti vse te nove zvezde, pa je vse zaman.
in za vsakimi tema, nobenih zvoncev nič napisov, le predpražniki, odmevi tihih stavkov, ki jecljam jih v prazno, zmešan se spotikam, iščem, kot da ne verjamem.
dvigne se iz beline, potlej se leskeče v svetlih, temnih barvah, slednjič tone v črno in lahko slepiš se s filtri, voda ti razje jih, sonce upepeli vsak smisel.
neopazen, a ko vrtam vate, se razlega glasba, biserni hodniki, tisoč sonc obsije izsušene misli, na tisoče tokov me nosi pridi, daj mi svojo pesem, večno, polno.
vzroka za harmonijo ni bilo več. Stvari so postale banalne, življenje, pisanje, odveč. Legel je poleg mene, me objel in v tistem trenutku sem začutil nek vonj. Trznil sem, preveril še enkrat, a ni šlo. Bilo je jasno. Dvignilo se mi je, skočil sem pokonci ter planil v kopalnico. Lovil sem zrak skozi odprto okno, vse se mi je obračalo. Bil je moški vonj. Vrnila so se leta, pred katerimi sem bežal. Ali je bil to njegov vonj? Kdaj je prišel? Ali ga prej ni bilo nikoli? Ali je bil to vonj drugega moškega na njem? Ni prišel za mano, ni potrkal. Ostal je tam s tistim vonjem, predaleč. Drhtel sem od mraza, zaklenjen, na tleh. Ni pomagalo. Za mano je švignila očimova roka, moška roka, glava mi je zletela proč. Vsakič, ko se mi je še kdaj približal, sem se umaknil. Tudi če je bila roka daleč. Že vonj je bil dovolj. Ni ga bilo mogoče pregnati iz stanovanja. Odmikal sem se od moških. Nisem maral njihovega sveta. Kateremu naj bi sploh pripadal? Ali je od mene vel moški vonj, ko sem koga mahnil? In kako boli sedaj. Naj odklenem vrata, naj ga umijem? Je to sploh mogoče? Naj si pogrnem drugje in skušam zaspati brez njega?
Vsake toliko se ustavi, povoha, odbrzi naprej. Dela kroge. Največ šnofa po krtinah. Prav zarine se vanje. Tedaj me zmoti brnenje telefona v žepu. Saj bom kmalu. Kaj počneš, vpraša znana pesnica. Ali bereš? Pišeš? V parku je verjetno lepo. Ne, ne, se zmedem. Gledam krtine... in psa, ki rine gobec v njih. A, takoooo? Sem mislila, da delaš. No, te pokličem, ko končam. Sedaj se je lotil največje. Besno koplje, ovohava. Preneumen sem, da bi pisal pametne pesmi. Stečem do njega, ker že pretirava. Zakričim, ne zmeni se zame. Potegnem ga stran, pokleknem, zavarujem rov, ki vodi v krtovo deželo. Vidim, enega je ugonobil. Zadaj pa nekdo v paniki rešuje lubje. Droben krtji pesnik, ki sestavlja svojo knjigo. Zvlekel jo bo niže, v zemljo, dal jo v vezavo in potem po tisočerih rovih bo prišla v centralno krtjo knjižnico, kjer že na milijone knjig beleži zgodovino. Nasmehnem se, v žepu spet brni. Naj le. Dvignem se, umaknem, pes me gleda, in ko se obrnem, ve, da lahko uniči, kar je še ostalo.
(*) In sloveno il paese delle talpe (krtova dežela) è una
sejejo otroke, ker pobijajo otroke. Svojega očeta se najbolj spomnim s fotografije v vojaški uniformi. Vse ostale so zbledele. Nimam pojma, kam je izginil, kje je. Nobenega dotika se ne spomnim. Ali pa me je groza pred njim. V kasarni smo cel dan hodili sem in tja, stokrat očistili škornje, brez vprašanja, zakaj. Vojaki vedno branijo mir. Kot policaji skrbijo za našo varnost. V uniformah so vsi nekako enaki. In to me dolgočasi. Vselej si predstavljam, da prazne glave delajo po nekakšnem scenariju, ki je vedno isti. Skrbi me, da ima večina ljudi uniforme. Ali da se približujejo temu. In ko si mi nekega dne predlagal, naj si oblečem uniformo, nisem dojel, da si mi hotel sprati možgane. In ko si mi drugič povedal, da si si našel policaja, sem te razumel. Že malemu mi ni šla igra kavbojcev in indijancev. Ničesar nisem razumel.
sem se te bal, tvojih pričakovanj, tvojega razumevanja. Bila si močnejša. Izbruhi, razbiti krožniki, ali ko si skočila iz avta, legla pred gume in kričala: Kar povozi me! V soju žarometov je bilo grozljivo. Trepetal sem, ko si začela prihajati pozno, ali proti jutru. Moji živci so se krivili pod tvojimi pogledi. Mesece sva se pogovarjala, da bi se sprejela. Dokler nisi imela vsega dovolj in si me s tremi besedami sesula. Mogoče so bile izrečene nalašč. Kar naprej mi brodijo po glavi, uničujejo moje ljubezni. Strah me je stopiti mimo tvoje hiše. Ponoči v steno zabijaš žeblje. Kot da bi jih v mojo glavo. Kako boli! Kilometre bi dal, da bi prenehala s tem. Preklicala tiste besede.
nočno potikanje v nekakšen rezervat alternativnih sil tega bednega naroda, ki mu pripadam, in glej, kar sem in tja me je nosilo. V temi so srkali pivo, se pogovarjali, drugi drli, nekaj jih je divje poskakovalo po plesišču. Zasmrdelo je po travi, dva dilerja sta me suvala pod rebra, naj kaj kupim. Potem sem si rekel, naj bo pa za rezervo, mogoče pride kaj lepega mimo. In ko sem se že pol življenja tako trudil, da bi ostal živ in morda odkril skrivnost življenja! Zdaj pa sem odtaval med najmlajše plesalce, da bi pozabil na jalov trud, in že je bil tu nek fant, ki je samo čakal na to, da se omamlja do nezavesti. Potisnil sem mu tabletko v roko in se zarotniško nasmehnil. Vedel sem, da ob tem ne smem ostati trezen, kajti njega je vse bolj metalo, obračal je oči, škrtal z zobmi in težko je še izgovoril kako besedo. Prilepil se je obme in ta najin molk ob bučnem udarjanju glasbe me je premaknil. Ne vem, kako sva prišla do doma, kar naenkrat sem ležal poleg njega. Spal je, zunaj je bila še noč, jaz pa nisem mogel zaspati. Oblekel sem se in stopil ven med hiše in ceste. Šele sedaj sem opazil, da sneži, da je po tleh vse polno snega. Pogledal sem gor, da sem v soju cestnih luči videl le snežinke, ki so letele proti meni. Vse se je vrtelo, bilo je tako lepo, da so se mi zazdela vsa vprašanja povsem brez pomena.
|
|
IN QUANTO A ME
Recentemente ho letto un’analisi sulla mia poesia dell’ultimo periodo che parla della violenza sessuale. Il critico letterario ha travisato totalmente questo tema dilungandosi a descrivere la società dei consumi. Dato che da giovane scrivevo poesia molto difficile da capire, negli ultimi tempi ho deciso di essere più esplicito e scrivere nonpoesia, ovvero una sorta di diari e annotazioni autobiografiche, attualità giornalistiche e roba del genere, ma a nulla è valso, tanto da scoraggiarmi profondamente. Com’è mai possibile che un lettore professionista non capisca una scrittura così chiara e comprensibile? Allora dovrei mettere in fondo a ogni mia poesia una nota - forse indispensabile per qualche ignaro scolaretto - in cui spiego che cosa voleva dire l’autore. Sono giunto alla conclusione che non ha alcun senso spiegare le proprie opere, i lettori, i critici, i redattori e consimili le leggano a modo loro e ne facciano ciò che vogliono. Io - per quello che mi riguarda - continuo a descrivere me stesso e il mondo che mi circonda come li sento, non tenendo affatto conto dei lettori e soprattutto ignorando quasi totalmente i paroloni e i concetti sulla poesia, la letteratura, l’umanità, la nazione, lo stato, la religione, l’ideologia eccetera. Di tutto questo si occupino gli altri, io intendo dedicarmi ai problemi che mi concernono direttamente. In ciò essenzialmente consiste la mia (passione per la) scrittura. |
|
Traduzione dallo sloveno di Jolka Milič |
|
È nato il 14 ottobre 1958 a Ljubljana in Slovenia, dove si è laureato alla Facoltà di Filosofia in Letterature comparate nel 1983. Negli anni 1984/85 ha studiato alla Sorbona a Parigi. Dal 1986 è operatore culturale autonomo. Scrive poesia, prosa, saggi e traduce. È redattore della collana Aleph al Centro artistico culturale studentesco – škuc. Da decenni è impegnato nella lotta per i diritti degli omosessuali e negli ultimi tempi è anche molto attivo come presentatore della cultura slovena all’estero. Ha curato anche sette antologie di poesia. Ha vinto sette premi letterari, tra cui il FALGWE ottenuto a Parigi nel 1990 e il premio Jenko a Ljubljana nel 2003.
(foto di Diana Andjelić)
|
|
|
|
BRANE MOZETIČ
