FILI D'AQUILONE
rivista d'immagini, idee e Poesia

Numero 47
luglio/dicembre 2017

Mezzanotte

 

LA POESIA DI ERVIN FRITZ

di Jolka Milič



KAKO TI REČEM

Kadar se vračaš sama domov med barakami,
v katerih prezebajo mrki sezonci,
se bojiš,
da ne bi segla po tvojih drobcenih prsih
roka, navajena nositi traverze in težke zidake.
Takrat ti rečem,
povsod vidiš strahove, moj mali Franz Kafka,
ne veš, da močne roke
spoštujejo krhko lepoto?

Kadar pijeva pivo v napolnjeni krčmi
in z otroško žejo napraviš velik požirek,
rečem, počasi stari mornar,
nocojšnja plovba bo kratka.

Kadar mi prideš po cesti naproti
z deško postavo in kratkimi lasmi,
ti rečem, kako je, moj bistri dečko,
kako si preživel dan?

Kadar me pred vrati svojega doma
ugrizneš v premraženo brado,
rečem, hej, Mackie Messer, cestni razbojnik,
dobiš jih po zadnji plati.

In kadar se stisneš k meni
in mi z rokami
objameš glavo,
ti rečem Marija, kot ti je res ime.


I NOMI CHE TI DO

Quando rientri sola a casa tra le baracche
nelle quali soffrono il freddo i tetri operai stagionali,
temi
che verso i tuoi piccoli seni si allunghi
una mano, avvezza a portare sbarre di ferro e pesanti mattoni.
Allora ti dico,
vedi dappertutto fantasmi, mio piccolo Franz Kafka,
non sai che le mani vigorose
rispettano la fragile bellezza?

Quando beviamo birra in qualche osteria affollata
e con avidità infantile ne fai un gran sorso,
dico, adagio, vecchio lupo di mare,
stasera non navigheremo a lungo.

Quando per strada mi vieni incontro
e sembri un ragazzo dai capelli corti,
ti dico, come va, mio arguto adolescente,
come hai passato la giornata?

Quando alla porta della tua casa
mi mordi il mento intirizzito dal freddo,
dico, ehi, Mackie Messer, brigante di strada,
ti buscherai una sculacciata.

E quando ti stringi a me
e tra le mani
serri la mia testa,
ti dico Maria, come veramente ti chiami.


PESEM I

Najdeva se v tej mali izbi na večer.
Ti prihitiš od knjig za tvoj izpit,
jaz od sestanka, iz kavarne, ali od koder že.
In skuhaš kavo in med Lenini
in malimi brošurami na mizi napraviš red
in daš na mizo jabolka.

In slečeš krilo.

Ta njina ljubezen je preprosta. Lepa.
Z nama prihaja na večer, ker se imava rada,
ker je ne sanjava,
ampak med tisoč dnevnimi opravki
od nje živiva.
To je vrč čiste radosti
z okusom tvojih ust,
z milino tvojih rok,
z zamolklo težo mojega telesa.

Tvoje prsi so dve krotki ptici,
ki se ne umakneta, ker si vsa moja.
In tvoja usta dajejo pogum za jutri,
za delo in poštenost,
ker so pogumna in poštena.

Ti najini večeri niso beg,
del dneva so: kot jabolka na mizi,
kakor kruh, kot Lenin,
kot dela, ki so čista pred ljudmi.


POESIA I

Ci troviamo in questa piccola stanzuccia verso sera.
Tu giungi trafelata dai libri per il tuo esame,
io da qualche convegno, dal bar o da chissà dove.
E prepari il caffè e tra i Lenin
e gli opuscoletti che riordini sul tavolo
metti pure le mele.

E ti togli il vestito.

Questo nostro amore è semplice. Bello.
Arriva con noi verso sera, perché ci vogliamo bene,
perché non lo sogniamo,
ma tra mille faccende quotidiane
viviamo grazie a lui.
È un vaso di gioia pura
con il sapore delle tue labbra,
con la dolcezza delle tue braccia,
con il greve peso del mio corpo.

I tuoi seni sono due docili colombe che
non si scostano, poiché sei mia interamente.
E la tua bocca infonde coraggio per l’indomani,
per il lavoro e l’onestà
essendo coraggiosa e onesta.

Queste nostre serate non sono una fuga,
fanno parte del giorno: come le mele sul tavolo,
come il pane, come Lenin,
come le opere che sono pulite davanti alla gente.


PESEM II

Nikoli te ne bom nehal ljubiti:
ti ne ponujaš svojih ust za rubin
ali za vlogo spogledljivke pri gledališču.
Tvoja strast ne splahni z zapravljenimi tisočaki,
ampak ohrani jedre prsi in močna stegna
in še tako utrujenih poljubov ne omadežuje gnus.

Tvoja ljubezen je preprosta in srce bogato.

Če sem s teboj razprt, se mi srce na pol prekolje,
v duši je praznina in misel mi ostane brez poleta,
oko se mi zmegli in glej,
pogum, ki je potreben za življenje, me zapusti,
svet pade v zmedo in ni razumen, kot se zdi.

Nikoli te ne bom nehal ljubiti,
ljubil te bom za vse življenje.
Najina radoživost je most od srca do sveta,
z vsemi vezmi sva zamotana v svetli klobčič življenja.

Ljubil te bom,
ker se stvari, ki so v življenju več od ljubezni,
a jih zmore le tisti, kdor ljubi dekle, kot si ti.


POESIA II

Non cesserò mai di amarti:
tu non concedi le tue labbra per un rubino
né per una particina frivola a teatro.
Il tuo ardore non si smorza a soldi sfumati,
ma conserva due seni sodi e cosce robuste
e la nausea non contagia i baci piú esausti.

Il tuo amore è semplice e il cuore ricco.

Dopo aver litigato con te il cuore mi si spezza in due,
nell’anima c’è il vuoto e il mio pensiero non vola,
l’occhio mi si offusca e, guarda,
il coraggio necessario per vivere mi abbandona,
il mondo piomba nel caos e non è sensato come sembra.

Non cesserò mai di amarti,
ti amerò per tutta la vita.
La nostra esuberanza è un ponte che va dal cuore al mondo,
con tutti i lacci siamo asserpati al luminoso gomitolo della vita.

Ti amerò,
perché esistono cose che contano più dell’amore
e ne è capace solo chi ama una ragazza come te.



(Foto di Tihomir Pinter, 1981)


NAVODILO NATAKARICAM

Če poseda na vrtu pod kostanjem, kjer strežete,
vsako popoldne fant s svojim dekletom,
če jesta meso in testenine,
če jesta naoljeno solato,
če jesta male ribice in pijeta pivo,
če se držita za roke,
tedaj morate vedeti, da sta prišla pod vaš kostanj,
ker v vsem velikem mestu nimata postelje,
kjer bi se lahko ljubila.

Tedaj jima postrezite s smehljajem,
kajti ljubezen je treba spoštovati kakor bolečino.

Pomisliti morate, da k vam še ne moreta priti
z velikim plavim otroškim vozičkom;
mali državljan ali državljanka
nima ničesar iskati na svetu,
kjer očka in mamica še sama nimata doma.

Pomisliti morate, da se zato strašno bojita
belih hodnikov s čakalnicami,
da se bojita socialnih delavk
s poklicnim smehljajem in s srcem,
okamenelim v stiku z nesrečo, ki jo poraja ljubezen.

Pomisliti morate, da se bojita zdravnikov,
ki za denar
dekletom z rdečimi ustnicami
trgajo nerojene otroke iz trebuha.

Zato jima postrezite s smehljajem,
kajti ljubezen je treba spoštovati kakor bolečino.

Če se poljubita na usta,
če njena roka počiva v njegovi,
če se smejita in govorita zvonke besede,
tedaj morate vedeti,
da tudi onadva hočeta, da bi jima bilo dobro.

Postrezite jima s smehljajem,
kajti ljubezen je treba spoštovati kakor bolečino.

(Iz cikla Pet pesmi za Marijo)


ISTRUZIONE ALLE CAMERIERE

Se nel giardino dove prestate servizio ogni pomeriggio siede
sotto un castagno un giovane con la sua ragazza,
se mangiano carne e fettuccine,
se mangiano insalata condita con olio,
se mangiano minuscoli pesciolini e bevono birra,
se si tengono per mano,
allora sappiate che sono venuti sotto il vostro castagno
perché in tutta la grande città non hanno un letto
su cui fare all’amore.

Allora serviteli col sorriso,
perché l’amore va rispettato come il dolore.

Considerate che non possono ancora venire da voi
con una grande carrozzella azzurra;
il piccolo cittadino o cittadina
non ha nulla da cercare nel mondo
dove neppure il papà e la mammina hanno una casa.

Dovete capire che per questo hanno tanta paura
delle bianche corsie e delle sale d’aspetto,
che temono le assistenti sociali
dal sorriso professionale e dal cuore
impietrito a furia di disgrazie dovute all’amore.

Dovete capire che temono i medici
che per denaro
a ragazze dalle labbra vermiglie
strappano dal ventre bambini non nati.

Perciò serviteli col sorriso,
perché l’amore va rispettato come il dolore.

Se si baciano sulla bocca,
se la mano di lei riposa nella sua,
se ridono e dicono parole squillanti,
allora sappiate
che anche loro vorrebbero sentirsi a proprio agio.

Serviteli col sorriso,
perché l’amore va rispettato come il dolore.

(Dal ciclo Cinque poesie per Maria)


KO SEM BIL ŠE OTROK

Ko sem bil še otrok,
so v tekstilnem okraju umirale ptice;
oblaki so tovorili čez nebo
mehove, napolnjene z dežjem;
reka je tekla umazana,
ribe z zelenimi škrgami so se dušile v tolmunu.

Deževalo je kar naprej v tekstilnem okraju.

Ko sem bil še otrok,
je prihajala moja mati z bombažasto krono v laseh,
njeni prsti so bili beli kakor prsti kraljice;
možje so prihajali kakor oblaki, s trebuhi polnimi piva,
zjutraj jim je spolne ude napenjal urin;
dekline so prihajale gibko kot mačke,
njihova stegna so bila nabita s tisoč volti nesramne golote.

Deževalo je kar naprej v tekstilnem okraju.

Kadar so zacveteli kostanji,
so veliki kupi železa rjaveli za fabriško ograjo.
Iz mokrih regratovih lučk
in iz zdrobljenega stekla
je bilo takrat mogoče zgraditi
dostojen domek za mrtvega vrabca.

Pod mostom so fantje z deklinami
počenjali nespodobne reči.

Ko sem bil še otrok,
mi je mati polagala svoje roke
na krvava kolena,
kajti vlekel sem male deklice za kite,
njihovi bratje pa tega niso pustili.

(V tekstilnem okraju
imajo deklice predivaste lase;
kadar bredejo luže v predmestju,
visoko vzdigujejo krila,
zato kmalu dobijo vse polno nezakonskih otrok.)

Ob nedeljah je moja mati snela bombažasto krono,
jedla sva male ribice in solato,
včasih sva jedla redkvico s fižolom
in včasih govedino v omaki.

Stric Sokrat je imel zborovanje v gostilni,
kajti bil je sijajen pivec,
sicer pa je s teto Magdaleno živel na koruzi.
Stric Sokrat je preziral zlatega moloha,
hvalil se je, da bo dal pred fabriko zgraditi
iz zlata javno stranišče,
takoj ko delavci zmagajo v svetovnem merilu.

Ko sem bil še otrok,
sem se naučil verjeti,
da bodo nekoč zacveteli kostanji v svetovnem merilu,
da bo stric Sokrat hodil okrog z rdečo rožo,
da bo imela moja mati kraljevsko krono,
da bodo možje vse dni pili pivo
in da se dekline ne bodo ljubile z vsakim, ki bo šel mimo.

Ko sem bil še otrok,
sem se naučil verjeti te stvari.


QUAND’ERO ANCORA RAGAZZO

Quand’ero ancora ragazzo
nel quartiere tessile gli uccelli morivano;
le nuvole trasportavano lungo il cielo
otri pieni di pioggia;
il fiume scorreva sporco,
pesci dalle verdi branchie soffocavano nella gora.

Pioveva di continuo nel quartiere tessile.

Quand’ero ancora ragazzo,
mia madre tornava con una corona di cotone tra i capelli,
le sue dita erano bianche come le dita delle regine;
gli uomini tornavano come le nuvole con i ventri pieni di birra,
di mattina i loro sessi erano gonfi di urina;
le ragazze tornavano flessuose come gatte,
le loro cosce erano cariche a mille volt di impudente nudità,

Pioveva di continuo nel quartiere tessile.

Quando fiorivano gli ippocastani,
enormi mucchi di ferro arrugginivano dietro il recinto della fabbrica.
Con dei fradici soffioni
e del vetro trito
allora si poteva costruire
una casetta decente per un passero morto.

Sotto il ponte i giovani combinavano
sconcerie con le ragazze.

Quand’ero ancora ragazzo,
mia madre imponeva le sue mani
sulle mie ginocchia insanguinate,
perché tiravo le trecce alle piú piccine,
ma i loro fratelli non me lo permettevano.

(Nel quartiere tessile
le bambine hanno capelli di stoppa;
quando in periferia guazzano nelle pozzanghere,
sollevano molto in alto le gonne,
perciò assai presto si caricano di marmocchi illegittimi.)

Di domenica mia madre si toglieva la corona di cotone,
mangiavamo pesciolini e insalata,
talvolta mangiavamo ravanelli coi fagioli
e tal’altra carne di manzo in umido.

Lo zio Socrate teneva comizio in un’osteria
perché era un accanito bevitore,
del resto conviveva con la zia Magdalena.
Lo zio Socrate disprezzava il moloc dorato,
millantava che avrebbe fatto erigere davanti alla fabbrica
una latrina pubblica tutta d’oro,
non appena gli operai avessero trionfato su scala mondiale.

Quand’ero ancora ragazzo,
ho imparato a credere
che col tempo gli ippocastani sarebbero fioriti su scala mondiale,
che lo zio Socrate sarebbe andato in giro con un fiore rosso,
che mia madre avrebbe avuto una corona regale,
che gli uomini avrebbero bevuto birra ogni giorno
e che le ragazze non avrebbero fatto l’amore col primo venuto.

Quand’ero ancora ragazzo,
ho imparato a credere a queste cose.


VSAKDANJOST

     1.

Vsakdanjost ni to,
da je naše življenje vsak dan enako.
Vsakdanjost je to,
da je naše življenje vsak dan enako nepomembno.
Vsakdanjost ni to,
da smo nesrečni.
Vsakdanjost je to,
da je naša nesreča tako vsakdanja.

Tako vražje smo si v svoji majhnosti podobni:
vsi tako vljudni, malenkostni, sebični, spodobni;
vsi redimo koze enake pasme,
vsi sadimo zelje na enak način
in naši otroci so nam že čisto majhni podobni.

Za strojem v tovarni delamo vsak dan
iste gibe,
v pisarni med akti vsak dan
iste gibe,
pri ženi v postelji vsak večer
iste gibe.

Drugi ljudje
sklešejo kak kip,
izmislijo si kak filozofski sistem,
povedejo kako ljudstvo v boj za svobodo,
najdejo novo zvezdo,
vržejo v prostor nov planet,
mi pa smo vsi stranske osebe,
kreature,
nasedle figure,
vse nas mrazi,
vse nas v srce zebe.
Naše zavesti ničesar ne dviga,
ne vežejo nas človeške vezi,
na svet nas priklepa le pasja veriga
odvečnosti.
Moralne stiske nam niso znane,
nikjer se nas ne dotika zgodovina,
nobenih odločitev,
nobenih dilem,
samo praznina.
Samo po vsakdanjosti gaziš,
samo duša in srce se ti suši
in čez nekaj časa opaziš,
da ti nisi več ti.
Tvoje življenje
je že zdavnaj
v črno noč potopljeno.
Ubito.
Skaženo.


TRANTRAN QUOTIDIANO

     1.

Il trantran quotidiano non sta nel fatto
che la nostra vita è uguale ogni giorno.
Il tratran quotidiano sta nel fatto
che la nostra vita è ogni giorno ugualmente insignificante.
Il trantran quotidiano non sta nel fatto
che siamo infelici.
Il tratran quotidiano sta nel fatto
che la nostra infelicità è così banale.

In meschinità siamo maledettamente simili:
tutti così affabili, minuziosi, egoisti, corretti;
tutti alleviamo capre della stessa razza,
tutti piantiamo cavoli allo stesso modo
e i nostri figli ci assomigliano già da piccoli.

Dietro i macchinari in fabbrica facciamo ogni giorno
gli stessi gesti,
in ufficio tra le pratiche ogni giorno
gli stessi gesti,
dalle mogli a letto ogni sera
gli stessi gesti.

Gli altri
scolpiscono qualche statua,
inventano qualche sistema filosofico,
guidano qualche popolo in lotta per la libertà,
scoprono qualche nuova stella,
lanciano nello spazio qualche nuovo pianeta,
noi invece siamo tutti personaggi secondari,
spregevoli creature,
figure impacciate,
tutto ci raggela,
tutti sentiamo freddo al cuore.
Nulla solleva la nostra coscienza,
non ci vincolano i legami umani,
al mondo ci lega solo la catena canina
dell’inutilità.
Non conosciamo le angosce morali,
la storia non ci sfiora minimamente,
nessuna decisione,
nessun dilemma,
solamente il vuoto.
Sguazzi unicamente nel tratran quotidiano,
mentre il tuo cuore e l’anima s’inaridiscono
e dopo un po’ ti accorgi
di non essere più te stesso.
La tua vita
ormai da molto tempo
si è sprofondata nella notte nera.
Distrutta.
Guasta.


     2.

Nočem, da me vsakdanjost potegne
v svoj strašni krog.
Na vse štiri strani hočem biti odprt
kot krščanski bog.
Pri vseh stvareh stvarstva
hočem biti zraven,
vse hočem doživeti,
v vsako skrivnost prodreti,
vsaki stvari
udariti
svoj pečat.
Kot orač
hočem zapustiti za seboj
svojo brazdo,
ki se ne bo za mano zgrnila.
Hočem pustiti
sled in spomin.
Z dna morja brezimnosti
hočem priti na dan
in živeti še s tistimi,
ki bodo gledali na nas
kot na stare čase.


     2.

Non voglio che il trantran quotidiano mi attiri
nel suo terribile cerchio.
Voglio essere libero in tutte e quattro le direzioni
come il dio dei cristiani.
Voglio partecipare
a tutte le vicende del creato,
voglio provare tutto,
sondare ogni mistero,
su ogni cosa
imprimere
il mio sigillo.
Come un aratore
voglio lasciare dietro di me
il mio solco
incancellabile.
Voglio lasciare
una traccia e un ricordo.
Dalle profondità d’un mare anonimo
voglio emergere
e vivere ancora con coloro
che ci riterranno
creature dei vecchi tempi.


     9.

Moje sile so neizrabljene,
nedelja sem,
Gospodov najlepši dan,
in nepoteptana visoka trava
in zrak,
ki vam valovi
glasove.
Moj krik je visok
kakor petelinji tenor,
moja moškost
je trpka,
moja svetloba
se osiplje na vas
kakor pelod.
Moje življenje je kakor vodomet,
kakor prstan na roki,
kako roka v roki.
V mojo dlan se prilega
le najbolj široka moška dlan,
udomačim se samo, kjer je širina
in menjavam poklice
in knjige
in žene,
če se izkaže,
da niso prida.
Ne tožim čez poniglavost časa.
Če se pogubim,
če se utopim v alkoholu,
če mi nizkost vsakdanjih opravkov
iznakazi dušo,
če se mi ne pokaže nobena pot,
če v smislu drugih ljudi
ne razberem
svojega smisla:
svet se ne bo z mano končal
in pravi ljudje
bodo končali potrebno delo
brez mene.


     9.

Le mie energie non sono sfruttate,
sono una domenica,
il giorno più bello del Signore,
ed erba alta non calpestata
e l’aria
che rende mosse ed eccitanti
le vostre voci.
Il mio grido è alto
come il canto tenorile dei galli,
la mia virilità
è aspra,
la mia luminosità
si diffonde su di voi
come il polline.
La mia vita è come una fontana zampillante,
come un anello sulla mano,
come la mano in mano.
Al mio palmo si adegua
soltanto il più largo palmo maschile,
sono perfettamente ambientato solo dove c’è larghezza di vedute
e cambio mestieri
e libri
e mogli,
se risulta
che non valgono niente.
Non mi lamento riguardo alla malvagità del mondo.
Se vado in rovina,
se annego nell’alcol,
se la bassezza degli impegni quotidiani
mi deturpa l’anima,
se non mi si presenta nessun’altra via di scampo,
se nel senso degli altri
non scopro
il senso della mia vita:
il mondo non finirà con me
e persone opportune, appropriate
porteranno a termine il lavoro necessario
senza di me.


KDAJ SE NE MORETE NASLONITI NA DELAVSKI RAZRED

Tovariši,
če vas boli zob,
ali če vam pritiska zobalo na dlesne,
če ne morete na hitro požreti odvajalnega sredstva,
če se vam po kosilu spahuje,
če se nagibljete k impotenci,
če imate hemoroide —
zaman upirate oči v delavski razred.
Delavski razred ni vaš hišni zdravnik.

Pravim vam,
ne naslanjajte se na delavski razred,
če vas je ponečedil golob,
če so vam postavili na mizo kislega vina,
če vaša priležnica ta hip spi s kom drugim,
če je vašemu sinu malo mar, kdo je bila Slava Klavora,
če ste padli pri izpitu v večerni šoli,
če vaši mladoletni hčerkici ni prav njena diafragma,
če so vaši ženi ukradli kožuh,
vreden deset knapovskih plač.
Ne iščite opore v delavskem razredu,
delavski razred ni vaš družinski penat.

Delavski razred tudi ni mati božja na Brezjah,
zato vam ne more priskočiti na pomoč,
če ne čujete Bachove fuge,
če nimate oči za Rafaela,
če nimate pameti za politično ekonomijo,
če nimate gibkega duha za ekonomsko politiko.

Pravim vam,
delavski razred vam ne more pomagati
pri zavezovanju kravate
in pri zavezovanju jezikov.
Delavski razred je že od petih zjutraj na šihtu
in zdajle pravkar južina svoj fižol.
Odidite, vam pravim.
Pustite delavski razred pri miru.


QUANDO NON POTETE CONTARE SULLA CLASSE OPERAIA

Compagni,
se vi duole un dente,
oppure la dentiera preme sulle vostre gengive,
se non riuscite a ingoiare in fretta un purgante,
se dopo il pranzo ruttate,
se tendete all’impotenza,
se soffrite di emorroidi —
puntate inutilmente gli occhi sulla classe operaia.
La classe operaia non è il vostro medico di famiglia.

Vi avverto,
non contate sulla classe operaia
se un colombo vi ha insudiciato,
se vi hanno portato a tavola del vino acido,
se la vostra amante in questo momento dorme con un altro,
se a vostro figlio non interessa affatto chi sia stata Slava Klavora,(*)
se siete stati bocciati a un esame della scuola serale,
se alla vostra figlioletta minorenne non va bene il diaframma,
se a vostra moglie hanno rubato la pelliccia
che vale dieci paghe di minatori.
Non cercate sostegno nella classe operaia,
la classe operaia non è il vostro nume tutelare.

La classe operaia non è nemmeno la Madonna di Brezje,(**)
perciò non può soccorrervi
se non riuscite a gustare una fuga di Bach,
se non avete occhi per Raffaello,
se non vi intendete di economia politica
e non siete abbastanza acuti per la politica economica.

Vi avverto,
la classe operaia non può esservi di nessun aiuto
mentre vi annodate la cravatta
o volete far tacere le malelingue.
La classe operaia è in cantiere già dalle cinque del mattino
e in questo stesso instante si rimpinza di fagioli per colazione.
Sgombrate, vi dico.
Lasciate in pace la classe operaia.

(*) La partigiana Slava Klavora, caduta per la patria, è un’eroina slovena della Resistenza.
(**) Santuario sloveno dedicato alla Madonna, meta di frequenti pellegrinaggi.


PESNIKOVA ŽENA


Pesnikova žena
v pesniku navadno ne vidi
tiste nedvomne veličine
kakor šolarke,
ki ga poznajo le iz knjig.
Pesnikova žena
pere pesniku srajco,
lika njegovo romantično pesniško pentljo
in mu pomaga pri kuhanju
bolj zapletenih jedi.
Seveda tudi ona ljubi človeštvo
in rože in poezijo,
toda po svoje.
Kar vidi z očmi,
hoče prijeti z rokami
ali poljubiti z ustnicami,
vse hoče užiti.
To, da ima lepe noge
in da ves božji dan coklja po hiši
na petkah in v predpasniku,
ne odtehta njene radoživosti.
Kakor vsak angel
je grešna in spogledljiva,
zapeljiva in mila,
vendar noče dobiti otroka,
ker je še sama otrok.
Kakor vsak hudiček
je trmasta in ponosna,
razsipna in gizdava.
Svojega moža kar naprej poljublja
in nedostojno grize
in mu ne da miru, kadar dela.
Zvijačna kot je, se dobrika kot mačka
in toži,
kako je osamljena tam na tleh
ob revijah in gramofonu.
Slavohlepje njenega moža jo zabava.
Sploh ga ne ljubi zavoljo njegovih pesmi,
temveč zato, ker vidi,
kako ga radosti njena mladost.
Pesnikova žena je pesnikovo razkošje.


LA MOGLIE DEL POETA

La moglie del poeta
nel poeta di solito non vede
quell’indiscutibile genio
evidente alle scolare
che lo conoscono solo dai libri.
La moglie del poeta
lava al poeta la camicia,
stira il suo romantico fiocco da poeta
e lo aiuta a preparare
dei pasti piú complicati.
Naturalmente anche lei ama l’umanità
e i fiori e la poesia,
ma a suo modo.
Ciò che vede con gli occhi
vuole afferrare con le mani
oppure baciare con le labbra,
vuole godere tutto.
Il fatto di avere delle belle gambe
e di dover zoccolare tutto il santo giorno per casa
sui tacchi e in grembiule,
non sminuisce la sua gioia di vivere.
Come tutti gli angeli
è civettuola e peccaminosa,
affascinante e dolce,
tuttavia non vuole avere bambini
perché lei stessa è ancora bambina.
Come tutti i diavoletti
è testarda e orgogliosa,
spendacciona e vanitosa.
Senza tregua bacia suo marito
e lo morde impudicamente
e non gli dà pace quando lavora.
Scaltra com’è, fa le fusa come una gatta
e si lagna
di essere troppo sola lí sul pavimento
fra riviste e grammofono.
L’ambizione di suo marito la diverte,
non l’ama affatto perché scrive poesie,
ma perché vede
come lo rende felice la sua giovinezza.
La moglie del poeta è la sua vera ricchezza.


MOLITEV SLUŽKINJE, KI NE BI RADA ZANOSILA

Devica Marija, ki imaš pri teh rečeh besedo,
ne daj, da bi zanosila,
kadar me bo moj zidar spet odpeljal v kako vežo.
Saj vem, da je greh,
če šari po mojih prsih in mi vzdiguje krilo,
toda odrasla sem,
moje telo je čvrsto, moja bedra so napeta
in moje dojke se bliskajo v temi od samote.
Ne daj, da bi zanosila:
rada ga imam,
trdo dela kot jaz, le tu in tam se napije
in ob prostih dnevih
me rad odpelje v kino ali na vrtiljak,
bele zobe ima
in čvrsto me drži v svojih močnih rokah,
v laseh ima polno ometa in malte,
rad se smeji
in mi kupuje likerje in čokolado.
Če zanosim,
bom morala na belo mizo,
potem me bodo ponižano in bolno nagnali
kot potepeno kuzlo.
A jaz sem vendar ženska kot druge.
Ne daj, da bi zanosila, Marija,
ti imaš besedo pri teh rečeh.


PREGHIERA DELLA SERVA CHE NON VORREBBE RESTARE INCINTA

Vergine Maria, che puoi intercedere in queste cose,
fa’ che non resti incinta,
quando il mio muratore mi trascinerà di nuovo in qualche andito.
Lo so che è peccato
se fruga nei miei seni e mi alza la gonna,
sono adulta ormai,
il mio corpo è solido, le mie cosce tese
e i miei seni nel buio balenano di solitudine.
Fa’ che non resti incinta:
gli voglio bene,
lavora sodo come me, di tanto in tanto si ubriaca
e nelle giornate libere
ama portarmi al cinema o sulla giostra,
ha denti bianchi
e mi tiene saldamente tra le sue forti braccia,
fra i capelli ha l’intonaco e la malta,
ride volentieri
e mi compra liquori e cioccolato.
Se resto incinta
dovrò stendermi sulla bianca lettiga,
dopo mi scacceranno, umiliata e dolente,
come una cagna randagia,
Dopotutto sono anch’io una donna come le altre.
Fa’ che non resti incinta, Maria,
tu puoi intercedere in queste cose.


POGOVORI Z MARIJO

     I.

Ali ni čudno, Marija, jaz sem mož in ti žena.
Lahko te pobožam po dojkah,
lahko mi objameš kolena,
lahko imava otroka, najinega.
Ali ni čudno, Marija?
Kupila sva si prstane in šla na magistrat,
saj se ljubezen
ne more večno skrivati po krčmah.
Zdaj ob sobotah čistiva preprogo,
briševa prah,
v nedeljo pečeva piščanca,
pijeva rebulo
in v mraku gledava drevo ob vodi.
A v ponedeljek zjutraj naju spet budilka
kot hudoben kaplar
požene v službo.
Nekoč sem rekel,
da me je sama luč, če sem ob tebi.
Zdaj sem vsak dan ob tebi
in me ni vsak dan sama luč.


DIALOGHI CON MARIA

     I.

Com’è strano, Maria, io sono uomo e tu donna.
Posso carezzarti il seno,
puoi abbracciare le mie ginocchia,
possiamo avere un bambino, il nostro.
Com’è strano, Maria.
Abbiamo comprato due anelli e siamo andati al municipio,
perché l’amore
non può in eterno nascondersi nelle osterie.
Ora di sabato puliamo il tappeto,
spolveriamo i mobili,
di domenica arrostiamo il pollo,
beviamo la ribolla
e al crepuscolo guardiamo un albero in riva all’acqua.
Ma ogni lunedí mattina la sveglia
come un feroce caporale
ci rispedisce in ufficio.
Una volta ho detto
che accanto a te divento una luce.
Adesso ti sto accanto ogni giorno,
ma ogni giorno non brillo.


     II.

Rad bi napravil kaj za najino ljubezen.
Saj te ne ljubim le zato, ker imaš lepe noge.
Rad bi, da bi lahko ti rekel:
»In ker te ljubim,
prav zato
sem stisnil pest
še bolj krepko.«
A glej, čemu bi stiskal pest? Saj ne pomaga.
Ničesar več ni v nas, kar je nekoč
ljubezen plemenitila.
Nevidna os, ki je postavljala človeka
v soglasje s svetom,
ki je družila v istem srcu
ljubezen do dekleta in do domovine,
ki je dajala čustvu stalnost in dejanju smer,
a vsemu skupaj smisel,
ta os, ki je nekoč poganjala življenje,
se je zlomila.
Čemu bi stiskal pest?


     II.

Vorrei fare qualcosa per il nostro amore.
Dato che non ti amo solo perché hai belle gambe.
Vorrei poterti dire:
«E poiché ti amo,
proprio per questo
ho serrato il pugno
con più vigore.»
Ma perché mai dovrei stringerlo? Tanto non serve.
Non c’è più niente in noi di ciò
che una volta l’amore nobilitava.
L’invisibile asse che metteva l’uomo
in armonia con il mondo,
che univa nello stesso cuore
l’amore per la ragazza e la patria,
che dava stabilità al sentimento e dirigeva l’azione
fornendo di senso ogni cosa,
questo cardine che una volta alimentava la vita
si è spezzato.
A che pro serrare il pugno?


     III.

Ne v srcu življenja,
na smetišču zgodovine stojiva,
med obledelim upanjem in potemnelo slavo,
med srci
z veliko zmagujočo vero,
ki so o pravem času
nehala biti.
Kako čudovita je bila zarja, Marija,
kako oblačen dan se je naredil:
življenje je zašlo v brezvetrje,
ljubezen
kakor riba z navzgor obrnjenim trebuhom
naju gleda s kalnimi očmi.


     III.

Non stiamo nel cuore della vita
ma nell’immondezzaio della storia,
tra speranze sfiorite e l’offuscata gloria,
tra cuori
dall’immensa e fulgida fede
che al momento giusto
hanno smesso di battere.
Com’era splendida l’aurora, Maria,
e che giornata fosca s’è fatta:
la vita ristagna inerte,
l’amore
come un pesce col ventre all’aria
ci guarda con occhi torbidi.


     IV.

Ervin Fritz, tvoj mož,
nič manj možat kot drugi, ne manj pošten, ne manj pogumen,
ne manj zavzet za lepo, pokončen, čist, ne manj nadarjen,
ne brez občutka za dobro in pravično,
vdan v ljubezni, zahteven do prijateljev, prizanesljiv do drugih,
blage nravi:
Ervin Fritz, tvoj mož (»cel kozmos«),
je lahko trezen ali natreskan,
lahko ljubi domovino, lahko pa tudi kozla v kavarni,
lahko napiše pesem ali pa pred policajem spusti urin,
lahko piše po zidovih: »Živela partija« ali »Ljubim Marijo«,
lahko se gre spovedat na komite ali v zakristijo,
lahko ukrade komu avto, ali pa veruje kakor Kajuh,
da bo vstal človek, novi človek iz človeka:
v tem jalovem in gluhem času
lahko tvoj mož napravi vse, kar more,
a čas ne bo manj jalov in manj gluh.


     IV.

Ervin Fritz, tuo marito,
non meno virile degli altri, non meno onesto, non meno audace,
non meno appassionato del bello, fiero, schietto, non meno dotato di talento,
non privo di bontà e giustizia,
devoto in amore, esigente con gli amici, indulgente con gli altri,
tenero di natura:
Ervin Fritz, tuo marito («un intero cosmo»),
può essere sobrio o ubriaco,
può amare la patria oppure vomitare in un caffè,
può scrivere una poesia o urinare davanti a una guardia,
può scrivere sui muri: «Evviva il partito»: oppure «Amo Maria»,
può andare a confessarsi al comitato o in sacrestia,
può rubare l’auto a qualcuno o credere come Kajuh(*)
che nascerà l’uomo, un uomo nuovo dall’uomo:
in questo sterile e sordo tempo
tuo marito può fare tutto ciò che vuole,
ma il tempo non sarà meno sterile e meno sordo.

(*) Kajuh, nome partigiano del poeta sloveno Karel Destovnik (19.12.1922 – 22. 2. 1944),
morto in combattimento durante la Resistenza a 21 anni.


     V.

Lagal bi se, če bi trdil,
da od življenja nič več ne pričakujem.
Praznina, v katero sem ujet
brez možnosti za odločitev,
brez pravih ciljev,
brez prijateljev,
brez trdne vere,
razumljen komaj od tebe, ki si mi družica,
se morda umakne in polno zaživim.
Morda se najdem s svetom spet v soglasju,
morda se tista zlomljena nevidna os
začne vrteti,
mi da težo,
mi da spoznati mojo pravo ceno
in mi pokaže smisel:
mogoče me poveže
z usodo.


     V.

Mentirei se affermassi
che dalla vita non aspetto più niente.
Il vuoto che m’imprigiona
senza darmi scelta,
né scopi precisi,
né amici,
né una salda fede,
compreso appena da te che sei la mia compagna,
questo vuoto forse scompare e finalmente posso vivere
nel mio pieno vigore.
Forse mi ritrovo in armonia col mondo,
forse quell’invisibile asse spezzata
ricomincia a girare
ridandomi la gravità,
mi fa capire il mio giusto valore
e dà un senso alla mia vita:
forse mi riunisce
al destino.


POGOVORI Z MAMO

     I.

Pri televizorju večere presediš.
Kar čez noč si postala nekako starinska.
Nisi še siva, a bolijo te noge in križ;
tvoje malo stanovanje diši
po samoti in starosti.
V njem se nikoli nič ne spremeni,
vse je še prav tam, kot pred dvajsetimi leti,
samo, da je malo bolj črno,
bolj obrabljeno. Staro.
In tudi luč s stropa še zmeraj tako slepeče sveti
odzgoraj na tvoje lase in vrat
in meče senco čez tvojo staro roko,
ko kuhaš zame — kot že tolikokrat —
žgance in obaro.


DIALOGHI CON LA MAMMA

     I.

Passi le serate davanti al televisore.
In una sola notte sei diventata quasi vecchia.
Non sei ancora grigia, ma ti dolgono i piedi e la schiena;
il tuo piccolo appartamento è pregno
di solitudine e di vecchiaia.
In esso non cambia mai nulla,
tutto è ancora al posto di vent’anni fa,
solo è un po’ più annerito,
più logoro. Vecchio.
Ed anche oggi, come allora, la luce dall’alto soffitto splende
accecante sui tuoi capelli e sul collo
e getta un’ombra sulla tua vecchia mano
intenta a cucinare per me – come come tante altre volte –
polenta e sugo.


     II.

Zdaj sem že mnogo starejši
kot ti takrat, ko si me rodila
in prebral sem mnogo več knjig kot ti.
Ampak knjige, veš, ne pomagajo mnogo.
Ko odvežem kravato in slečem srajco,
sem še zmeraj bel, droban in ranljiv.
Prišel sem iz tebe. Čudno, kajne?
Kaj si misliš, ko me gledaš zjutraj pri britju?
Tvoj dojenček sem bil in tvoj deček, tvoj fant.
Zdaj sem mož in nisem več tvoj.
Ampak kadar me stisne za vrat,
kadar me zadrgne,
kadar pade name
tisti sivi pošastni brezup,
takrat še zmeraj pomislim na tvoje krilo
in na tvojo roko, ki mi gre skoz lase.


     II.

Adesso sono molto più vecchio
di come tu eri quando mi hai partorito
ed ho letto tanti libri più di te.
Ma i libri, sai, non aiutano molto.
Quando snodo la cravatta e mi tolgo la camicia
sono ancora bianco, esile e vulnerabile.
Sono nato da te. Strano, vero?
Cosa pensi, quando mi guardi all’alba con il rasoio in mano?
Ero il tuo lattante e il tuo ragazzo, il tuo giovanotto,
Ora sono un uomo e non ti appartengo più.
Ma quando ho un nodo alla gola
e la vita lo stringe,
quando piomba su di me
quella grigia e mostruosa disperazione,
allora di nuovo penso al tuo grembo
e alla tua mano che passa tra i miei capelli.


     III.

Kadar pridem domov, ti nimam kaj reči,
ti se bojiš mojih svetov
in mene tvoja otroška zbeganost zbega.
In molčiva.
In ko te gledam, tako brez besed,
si mislim: ko boš umrla, bo konec, nikoli več ...
In hočem si zapomniti, kako držiš v naročju roke,
kakšna sponka ti drži lase, spletene v kito,
kako ti pada svetloba na lice,
v paničnem strahu, da bi pozabil.
Ti pa zmeraj, ko pridem premeriš moje oči
in vidiš v njih grozo.
In strah te je časa, ko me boš morala zapustiti.


     III.

Quando torno a casa non ho nulla da dirti,
tu temi i miei mondi
mentre mi sconcerta il tuo smarrimento infantile.
E tacciamo.
E guardandoti senza parole,
penso: quando morirai sarà la fine, mai piú ...
E cerco di imprimere nella mia mente come tieni le mani in grembo,
quale fermaglio sostiene i tuoi capelli pettinati a treccia,
come ti illumina il volto un raggio di luce,
e sono in preda al panico di dimenticare.
Tu invece, quando arrivo, mi scruti gli occhi
e in essi vedi lo sgomento.
E temi il tempo in cui dovrai abbandonarmi.


     IV.

Pišeš, da ste to sončno nedeljo
spravili vse tri nove zvonove v zvonik,
a tisti žalostni dolgi fant, ki je slikal,
da si je zložil na Žvajgi grmado in se zažgal.
Nič mi ne pišeš, če so mu novi zvonovi zvonili.
Nekoč je bil moj prijatelj, prav se spominjaš.
Ko pridem domov,
ga obiščem gori med križi pri Svetem Pavlu.
Vse manj jih je tam doma, ki sem jih kdaj poznal.
Če bom še dolgo hodil domov,
bo dovolj, če bom stopil tja gor
in se sprehodil med vrstami.
Vsi boste tam.


     IV.

Mi scrivi che questa domenica, inondata dal sole,
avete issato nel campanile tutte e tre le campane nuove,
ma che quel ragazzo triste e allampanato che fotografava,
ha accatastato un rogo in cima al monte Žvajga dandosi alle fiamme.
Non mi hai menzionato se le nuove campane hanno suonato per lui.
Una volta era mio amico, come ben ricordi.
Quando torno a casa,
vado a trovarlo lassù tra le croci nel cimitero di San Paolo.
Sempre meno gente che conosco vive ancora là da voi.
Se continuerò ancora a lungo a tornare a casa,
basterà che io salga lassù
e passeggi tra le file.
Tutti sarete là.


SMRT

Smrti se ne bojim zaradi teme
in ne zato, ker tam ne bo več oblakov in rož,
ampak zaradi tega nevrednega, pasjega življenja,
ki se ne meni ne drugim noče odpreti.
Živeti? Goreti? — Tebe nikdar življenje ne podre,
ti nisi nikdar bil in tudi nikoli ne boš,
ugasneš, ko v tebi na tihem pojenja
še strah, ki ga smrt v tebi neti.


LA MORTE

Non temo la morte a causa delle tenebre,
né perché lí non ci saranno più nuvole e fiori,
ma per questa ignobile vita da cani
che non vuol schiudersi a me né agli altri.
Vivere? Ardere? – La vita non riesce mai ad abbatterti,
tu non sei mai esistito, né esisterai mai,
ti spegni quando furtivamente viene meno
anche la paura che la morte in te alimenta.


POETIKA

Rima ni vse.
Poezija ni vse.
Razglasi o mobilizaciji so brez rim,
nagla sodišča ne izrekajo sodb v žlahtni besedi.
Kaj naj bi rime v veliki nesreči in bedi?
Kam z rimami, kadar gori Rim?
Sam Jezus je v čisti prozi izustil:
»Moj Bog, zakaj si me zapustil?«


POETICA

La rima non è tutto.
La poesia non è tutto.
Le dichiarazioni di mobilitazione sono senza rime,
le corti marziali non emanano sentenze in lingua forbita.
A che servono le rime nelle grandi calamità e miseria?
Che fare delle rime quando Roma è in fiamme?
Gesù stesso in pura prosa ha esclamato:
«Dio mio, perché mi hai abbandonato?»


PESNIŠKA MOČ

Če se dotaknem
suhe veje,
ne ozeleni.

Ptički iz blata
mi ne oživijo,
ne odlete.

Če se dotaknem
tvojih prsi,
se ne pomladiš.

Le tako nepopisno
mila postaneš,
to pač.


LA FORZA DELLA POESIA

Se tocco
un ramo secco,
non rinverdisce.

I miei uccellini di fango
non si animano,
non spiccano il volo.

Se sfioro
i tuoi seni,
non ringiovaniscono.

Diventi soltanto così
indescrivibilmente dolce,
questo sì.


PESNIKI

Mrzlično gradimo vedno nove sinteze,
mrzlično pišemo in govorimo,
na nekakšne rane dajemo nekakšne obveze,
a življenje teče mimo.

Ponoči poslušamo Moskvo in Vatikan,
beremo Züricher Zeitung in Humanité
in tuhtamo noč in dan,
kaj je ta svet in kam gre.

Dvomimo. Ne verjamemo komurkoli,
a smo vendar naivni kot malokdo.
Trpimo in v svoji pretirani boli
ne čutimo, da je tudi drugim hudo.

Okrog sebe širimo svoj značilni nemir:
v nas se razkrajajo slike sveta.
Življenje smo, postavljeno na stranski tir
nekje blizu pekla.


POETI

Costruiamo febbrilmente sempre nuove sintesi,
scriviamo e parliamo febbrilmente,
fasciamo eventuali ferite con delle bende,
ma la vita ci passa accanto.

Di notte ascoltiamo Mosca e il Vaticano,
leggiamo Züricher Zeitung e Humanité
e rimuginiamo giorno e notte
cos’è mai questo mondo e dove va.

Dubitiamo. Non crediamo a chicchessia, ma
tuttavia siamo ingenui come lo sono ben pochi.
Soffriamo e nella nostra esagerata pena
non ci accorgiamo che patiscono anche gli altri.

Tutt’intorno diffondiamo la nostra tipica emotività,
in noi si dissolvono le immagini del mondo,
siamo la vita su un binario morto o secondario
chissà dove, vicino all’inferno.


*

TAKO SEM SMRTEN in nepomemben:
z mojim življenjem svet ničesar ne pridobi.
Nepotreben sem, zamenljiv, pogrešljiv.
List na drevesu sredi gozdov.

Tudi moj narod: v tem tisočletju
je svetu dal culico dobrig knjig.
In ob tem naša Zemlja: plesniva pika
na robu svetlobnih let.

Kako sem zgubljen, moja mala,
vidiš po tem, kako si želim tvojih ust.
Tvojih ust in dneva pred tabo in mano.
In noči nad nama.


*

SONO COSÌ MORTALE e insignificante:
il mondo con la mia vita non guadagna niente.
Sono superfluo, scambievole, dispensabile.
Una foglia d’albero in mezzo a un bosco.

Anche il mio popolo: in questo millennio
ha dato al mondo un fagottino di libri buoni.
E con ciò la nostra Terra è un puntino vieto
in margine agli anni luce.

Come sono smarrito, piccina mia,
lo vedi dalla smania che ho della tua bocca.
Della tua bocca e del giorno davanti a te e a me.
E della notte sopra entrambi.


*

VEČER JE. Sáma sva. Skupaj leživa,
in – kot bi ne bila samá – potihoma govoriva.
In rečem: »Lepo nama je, dva otroka imava.«
In rečeš: »Všeč sta mi tvoja uhlja, tvoja glava.«

In rečem: »Tvoja usta so zmeraj tako trpka in mila.«
In rečeš: »Ne bi te zapustila.«
In pomislim: »Kako dolgo bova še takole skupaj ležala.«
In pravim: »Ne pozabi tega večera, mala.«

In rečeš: »Če bi umrl pred mano, ne bi prestala.
A včasih si tega skoraj želim:
če umrem pred teboj, ne boš vedel ne kod ne kam,
brez mene boš zelo sam.«

A jaz te samó tiho v objemu držim
in si ponavljam: »Naj je ne preživim!«


*

È SERA. Siamo soli. Sdraiati insieme,
e – come se non fossimo soli – parliamo sottovoce.
E dico: «Che bello stare insieme, abbiamo due bambini.»
E dici: «Mi piacciono le tue orecchie, la tua testa.»

E dico: «La tua bocca è sempre così amara e soave.»
E dici: «Non ti abbandonerei mai.»
E penso: «Quanto a lungo ancora giaceremo così insieme?»
E soggiungo: «Non ti scordare di questa sera, tesoro.»

E dici: « Se tu dovessi morire prima di me, non lo sopporterei.
Ma talvolta quasi lo desidero:
se muoio prima di te, non saprai cavarti d’impaccio,
senza di me sarai molto solo.»

Io intanto ti tengo in silenzio soltanto tra le braccia
e mi ripeto: «Dio non voglia che le sopravviva!»


BLAŽENI E. F.

To je on: blaženi E. F.
Glejte ga, kako gleda v svet:
kakor sveti Frančišek!
Nič ne ve, nič ne zna,
misli si le: dobro je to, da sem živ.
In misli: tema je največje zlo.
In poleti gleda oblake
in jeseni, kam se obračajo sončnice;
in si misli: to si moram zapomniti,
tam onkraj ni ne oblakov ne sončnic,
še pravega niča ne.


IL BEATO E. F.

Ecco è lui: il beato E. F.
Guardatelo in che modo contempla il mondo:
come san Francesco!
Non sa niente, non intende niente,
pensa tra sé: è già abbastanza se sono vivo.
E pensa: l’oscurità è il male peggiore.
E d’estate guarda le nuvole
e in autunno dove si volgono i girasoli;
pensando tra sé: devo ricordarmelo,
nell’aldilà non ci sono nuvole né girasoli
e neanche un bel niente.


BUDNICA

Jaz sem, ki vam prinašam nemir.
Nad mojo pesmijo ne morete zakinkati po kosilu,
jaz vas hočem imeti zase, vse, kakor ste.

Ne poznate me še:
jaz vas bom zbudil!
Hudičevo ste zakrknjeni,
polna ušesa imate pridig, reklame in propagande,
ni vas lahko premakniti.

Zbudil vas bom,
pa če bi moral postati cirkuški klovn,
pa če bi moral uporabljati maziljeno besedo modernih farjev,
pa če bi moral nositi dolge lase in vas buditi s kitaro.

Pripravljen sem priti med vas v mini krilu,
pripravljen sem se postaviti pred vas v Hamletovi pozi
(z lobanjo ubogega Yoricka),
pripravljen sem reklamirati svoje izdelke
v oddaji cik-cak na televiziji,
samo da bi vam zabil v vašo koštrunjo pamet
kak klin,
samo da bi vas pod to vašo trdo črepinjo
začelo malo žuliti,
da bi se, hudiči, malo zganili
in končno napravili kakšno dobro prekucijo.


SVEGLIA

Sono io chi vi arreca l’inquietudine.
Durante il mio canto non potete appisolarvi dopo pranzo,
io voglio avervi per me interamente, come siete.

Non mi conoscete ancora:
io vi sveglierò!
Siete maledettamente intrattabili,
avete le orecchie piene di prediche, di pubblicità e propaganda,
non è facile dissuadervi.

Vi desterò,
anche se dovessi diventare un pagliaccio da circo,
anche se dovessi usare la parola untuosa dei preti moderni,
anche se dovessi portare capelli lunghi e svegliarvi con la chitarra.

Sono disposto a venire da voi in minigonna,
sono disposto ad apparire davanti a voi atteggiandomi ad Amleto
(con il teschio del povero Yorick),
sono disposto a reclamizzare i miei articoli
nella trasmissione pubblicitaria zig-zag alla televisione,
solo per poter piantare nella vostra mente di castroni
qualche chiodo
che nella vostra zucca dura
comincerebbe a tormentarvi così tanto,
da costringervi, maledetti, a darvi una smossa
e finalmente provocare qualche bella insurrezione.


ZAHTEVAJMO NEMOGOČE

Fantje, ki jih po vseh mestih
civiliziranega sveta
bije na ulici policija,
imajo zapisano na transparentih:
Bodimo realni,
zahtevajmo nemogoče.
Mi vsi, ki smo že zdavnaj izgubili
tisto točko,
s katero smo hoteli zemljo vzdigniti s tečajev,
ki nas življenje premetava
kakor bananine olupke
po zamaščeni vodi ob pomolu,
kdo izmed nas ve,
kaj je patos
in sveta jeza
in velika ljubezen?
Slutimo,
da se nekje med sabo tro
usodne sile
(morje in luna v svojem boju
pomikata olupke
zdaj sem zdaj tja
po gnili vodi),
a mi lebdimo.

Da bi ne šlo življenje mimo,
da bi ne ostalo tako ostudno brez obraza,
da ne bi ostalo tako prostaško prazno,
je treba zopet najti tisto točko.
Bodimo realni,
zahtevajmo,
kar ni mogoče.


ESIGIAMO L’IMPOSSIBILE

I giovani che in tutte le città
del mondo civile
la polizia picchia in piazza,
hanno scritto sugli striscioni:
Siamo reali,
esigiamo l’impossibile.
Noi tutti che ormai da tempo abbiamo perso
quel punto,
grazie al quale volevamo sollevare la terra dai cardini,
e la vita ci sballotta
come bucce di banana
nell’acqua inquinata e lurida accanto al molo,
chi di noi sa
cosa sia il pathos
e la sacrosanta rabbia
e il grande amore?
Intuiamo che
da qualche parte si contendono
forze letali
(il mare e la luna nella loro lotta
sbattono le bucce
ora qua, ora là
nell’acqua putrida),
e noi storditi levitiamo.

Affinché la vita non ci passi davanti e
non rimanga così schifosamente senza faccia,
e non resti così volgarmente vuota,
bisogna ritrovare quel punto.
Siamo reali,
pretendiamo
ciò che non è possibile.


ODSOTNOST

Bog je, a na odsoten način.
Ko se je umaknil, je pustil listek: »Pridem takoj
oziroma pride moj Sin.
Adam, pohleven bodi, sicer bo joj!«

Adam je bil pohleven, a Boga od nikoder.
In Adam je iztrebil neandertalce.

Adamovi hebrejski vnuki so iztrebili:
Amorejce, Ferizejce, Kanaance, Hetejce,
Girgasejce, Hevejce in Jebusejce.
A Boga ni bilo od nikoder.

Boga od nikoder
in Cezar je s kratkim italskim mečem iztrebil Galce;
Španci so Azteke in Inke poklali;
Angleži so poklali Amerikance, ki so Špancem ostali,
Afriko v sužnost odgnali,
obrali Indijo do koščic;
in ker ni bilo Boga od nikoder,
so Nemci iznašli svetovno vojno in Aušvic.

Mnogo se je zgodilo, kar Bog človeka ne sliši.
Recimo: včeraj, prav tu, v naši hiši!
Z balkona v enajstem nadstropju je padel fantiček.
Dvakrat je kriknil: »Primi me, mama!«
in v zraku zakrilil z rokama
kot ptiček.

Vendar
nikogar
ni bilo
od nikoder.


ASSENZA

Dio esiste, ma in maniera assente.
Quando si è appartato, ha lasciato un biglietto: «Torno subito
ovvero viene mio Figlio.
Adamo, sii umile, altrimenti guai a te!»

Adamo era umile, ma Dio non si è fatto vivo.
E Adamo ha sterminato gli uomini di Neanderthal.

I nipoti ebraici di Adamo hanno massacrato:
gli Amorrei, i Perizziti, i Cananei, i Hittiti,
i Gergesei, gli Evei e i Gebusei.
Ma Dio non si è fatto vivo.

Dio proprio non è giunto
e Cesare con la sua corta spada italica ha trucidato i Galli;
gli Spagnoli hanno scannato gli Aztechi e gli Inca;
gli Inglesi hanno fatto fuori gli Americani che son rimasti agli Spagnoli,
inducendo l’Africa alla schiavitù
depredando l’India fino all’osso;
e poiché Dio non si è fatto vivo
i Tedeschi hanno inventato la seconda guerra mondiale e Auschwitz.

Molte cose son successe, da quando Dio non sente più gli uomini.
Diciamo: ieri, proprio qui, nella nostra casa!
Dal balcone all’undicesimo piano è caduto un ragazzino.
Ha gridato due volte: «Afferrami, mamma!»
Agitando nell’aria le braccia
come un uccellino.

Tuttavia
nessuno
si è fatto
vivo.


ČE BI MORAL TA HIP UMRETI

Če bi moral ta hip umreti,
na kaj bi pomislil?
Če bi mi povedali smrtno uro
in mi potisnili v roke papir in pisalo
(kot so napravili z mojim očetom),
kaj bi napisal?

Napisal bi najbrž kaj tako patetičnega,
da bi se mi po smrti še krave smejale.
Napisal bi: Zmeraj sem vztrajal na
utrdbah življenja. Ali: Klinec vas gleda,
rablji. Ali: Mama moja, tako sem še mlad.

Če gre za življenje in smrt,
pesnik zmeraj zapade v sektaštvo.
Zmeraj je za življenje. Preprosto, kajne?


SE DOVESSI MORIRE IN QUESTO MOMENTO

Se dovessi morire in questo momento,
a che cosa penserei?
Se mi comunicassero l’ora della mia morte,
dandomi in mano carta e penna
(come avevano fatto con mio padre),
che cosa scriverei?

Scriverei probabilmente qualcosa di così patetico
che dopo la mia morte riderebbero perfino i polli.
Scriverei: Sempre e tenacemente ho resistito sui
bastioni della vita. Oppue: Vaffanculo, aguzzino.
Oppure: Mamma mia, sono ancora così giovane.

Quando si tratta di vita e di morte,
il poeta diventa sempre settario.
Vota sempre per la vita. Semplice, no?


ARHEOLOGIJA

V hiralnici v mojem rojstnem kraju
je moje arheološko najdišče.
Po teh pustih hodnikih sedijo osamljene starke,
zadnji artefakti mojega izginulega sveta.

Najdragocenejši eksponat, stoletna teta Angela,
sestra moje zdavnaj pokojne mame,
mi še govori z živim glasom iz mojega otroštva,
iz sveta, v katerem smo jedli vsak dan polento,
v katerem smo nogometne tekme gledali
po radiu,
v katerem smo ljubice vozili na kopanje
na štangi bicikla.

Iz moje mrtve mladosti štrlijo te starke
kot dimniki mesta,
ki ga je zrušil potres.

Samo še za njihovimi trepalnicami
lijejo osvežujoča deževja davnih poletij.

Je mogoče, da je eden teh dimnikov
ugaslih oči, vdano štrleč v usodo,
tisti zali sedemnajstletni deklič,
ki je v svilenih nogavicah šel k maši,
a je z menoj, dvajsetletnim, zašel med brajde;

vražiček, ki je šobil ustnice in se divje otepal,
ko sem mu dvigal krilo,
potem pa izjavil: »Sem že mislila,
da si ne boš nič upal.«?

O čas, ko so punce hodile k maši
v svilenih nogavicah
in so imele nogavice zadaj črto,
ki je vodila roko navzgor,
naravnost v paradiž,
o sestavljanje davnih črepinj,
o arheologija.


ARCHEOLOGIA

Nell'ospizio del mio paese natio
c'è un giacimento archeologico.
In quelle squallide corsie siedono vecchiette solitarie,
gli ultimi artefatti del mio mondo scomparso.

Il più prezioso reperto, la centenaria zia Angela,
sorella della mia ormai da tempo defunta mamma,
mi parla ancora con la viva voce della mia infanzia
da un mondo in cui mangiavamo ogni giorno la polenta,
seguivamo le partite di calcio
alla radio
e portavamo le nostre ragazze al bagno
sulla stanga della bicicletta.

Dalla mia morta giovinezza spiccano queste vecchiette
come ciminiere di una città
che il terremoto ha raso al suolo.

Solo dietro le loro ciglia scorrono
ancora le rinfrescanti piogge di remote estati.

È mai possibile che uno di questi fumaioli
dagli occhi spenti che fissano rassegnati la propria sorte
sia stata quell'avvincente fanciulla di diciassette anni
che andava a messa con le calze di seta,
ma con me, giovane ventenne, svoltava in un vigneto;

un diavoletto che arricciava le labbra reagendo con violenza
quando le sollevavo la sottana,
ma dopo esclamava: «Pensavo già
che non ne avresti avuto il coraggio.»

O, tempo beato, quando le ragazze andavano a messa
in calze di seta
e le calze avevano la riga dietro
che guidava la mano verso l'alto,
direttamente in paradiso,
o, ricomposizione di antichi cocci,
o, archeologia.


Traduzione dallo sloveno di Jolka Milič


Le poesie tradotte, tranne l’ultima che appartiene alla silloge Žitja (Oleografie) del 2012, provengono dall’antologia Radoživost (Esuberanza o Vitalità o Giovialità, insomma Piacere di vivere), edita a Ljubljana nel 1989 con una bella ed esauriente postfazione del noto saggista sloveno Jože Pogačnik.

 


LA PENNA DI ERVIN FRITZ RIFIUTA
IL MITO CORTESE E ROMANTICO

di Valeria Sisto Comar


Ervin Fritz è un poeta che colloca l’umanità nella sfera piú profonda del proprio sentire, anche nell’ambito della componente sociale. Ed è soprattutto umano il suo rapporto spirituale con la donna, sia essa la propria compagna o una sconosciuta. Per Ervin Fritz la donna è qualcosa di molto importante, ma non alla maniera astratta di certi poeti che videro in essa una figura angelica, evanescente, lontana e dolciastra. La penna di Ervin Fritz rifiuta il mito cortese e romantico, descrive la donna senza idealizzarla; è limitata e reale, con i suoi piccoli e grandi difetti, con le sue molteplici doti e le sue infinite necessità. E prima di ogni altra cosa, la donna di questo poeta è un essere umano che gli sta vicino concretamente, giorno dopo giorno, in carne ed ossa. Ervin Fritz non saprebbe che farsene di Beatrice o di Laura. Non si attarderebbe a sognare le leggiadre assenti. I languori romantici gli sono estranei. Egli ama e canta creature vere: innanzi tutto sua moglie e la madre. Ma la calda protezione del poeta si volge anche alle altre donne, ignote ma reali, che lottano nella vita alla mercé di quegli eventi che la loro condizione prospetta, come nella preghiera di una umile domestica che ama un muratore.
Queste sono le vere donne che Ervin Fritz conosce: infinitamente più caste di quelle che «oneste parevano» al sommo Alighieri.




Ervin Fritz
poeta, drammaturgo, direttore artistico e traduttore sloveno è nato il 27 giugno 1940 a Prebold – Savinjska dolina. Per ragioni di studio e di lavoro si è trasferito giovanissimo nella capitale slovena, dove tuttora risiede. Laureato in drammaturgia all’AGRFT (Accademia per il teatro, la radio, il cinema e la televisione) di Ljubljana. Ha lavorato prevalentemente alla televisione con mansioni diverse fino al pensionamento nel 2003.
Penna molto fertile. Ha scritto – e continua a scrivere – poesia riflessiva, spesso satirico-realistica con motivi dalla vita quotidiana. Ha firmato un’infinità di radiodrammi e sceneggiati televisivi. Anche poesie e testi per l’infanzia per il teatrino delle marionette. Ha ottenuto diversi premi, tra cui nominerò due: nel 1979 l’ambito premio della Fondazione Prešeren e nel 2008 il premio Večernica per la raccolta Vrane (Cornacchie).
Ha pubblicato 17 raccolte di poesia, esordendo con la prima, intitolata Dva (Due) insieme a un amico che poi ha smesso di scrivere poesie dedicandosi con successo alla critica letteraria. Ervin invece ha continuato con altrettanto successo a scrivere poesie, poemetti, epigrammi, frecciate, commenti polemici in rima, dando alle stampe le seguenti raccolte: Hvalnica življenja (Inno alla vita), 1967; Dan današnji (Oggigiorno), 1972; Okruški sveta (Schegge del mondo), 1978; Minevanje (Transizione), 1982; Dejansko stanje (Situazione effettiva), 1985; Slehernik (Un tipo qualsiasi), 1987; Črna skrinjica (Scatola nera), 1991; Svet v naprstniku (Il mondo in un ditale), 1992; Pravzaprav pesmi (In sostanza poesie), 1995; Favn (Il fauno), 1998; Tja čez (Là oltre), 2002; Vrane (Cornacchie), 2007; Drugačen svet (Un mondo diverso), 2008; Dolgi pohod (Lunga escursione), 2010; Žitja (Oleografie), 2012 e Odgovornost poezije (Responsabilità della poesia), 2014-2017.
Quest’anno sono uscite tutte le sue raccolte nell’antologia di 880 pagine Velika Radost (Grande gioia), con un saggio finora inedito e quattro recensioni pubblicate negli anni precedenti nel quotidiano Delo dal giornalista e critico letterario Peter Kolšek che ha seguito l’avvincente avventura poetica di Fritz con ammirevole dedizione e assiduità.

(Foto di Tihomir Pinter, 1994)


jolka.milic@siol.net